56. let kasneje

Na dan 22. novembra, je minilo 56 let od atentata na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja v Dallasu. Meni pa je ta dogodek prinesel veliko publicitete in stvari od takrat niso več take, kot so bile prej. Leta 1993 sem delal reportažo ob tridesetletnici tega dogodka in uspelo mi je nekaj, na kar so novinarji in tisk čakali že vsa ta leta. Našel in intervjuval sem namreč ženo atentatorja Lee Harvey Oswalda – Marino, ki je do takrat živela v popolni anonimnosti. Njena fotografija, ko polaga vrtnico na Kennedyjev memorial je obkrožila svet in na planetu skorajda ni bilo časopisa, ki je ne bi objavil na naslovnici. Kaj naj rečem? Hvala Marina!

Pa ni bila samo Marina … Našel sem tudi veliko prič tega dogodka, med njimi Jamesa Leavellea, šerifa, ki je na eni najbolj slavnih fotografij vseh časov, držal Lee Harvey Oswalda med tem, ko ga je ustrelil Jack Ruby. Prosil sem ga, da si je oblekel isto obleko, kot takrat in poziral pri sebi doma pred zbirko svojih pušk. Seveda s to slavno fotografijo v roki …

Tole je moj zapis iz tistih časov, torej 18. let nazaj, ko sem naredil to, lahko rečem, kar slavno reportažo ….

Ko vajenec prehiti mojstra…

Središče Dallasa, dvaindvajsetega novembra 1963 točno ob 12.30. S krvjo oblita glava mladega in obetavnega ameriškega predsednika J.F.Kennedyja omahne v naročje žene Jackie. Njena čudovita rožnata obleka z elegantnim krznenim ovratnikom in koketnim klobučkom je nepopravljivo zapackana s krvjo. Vsa ameriška srca družno zastanejo v globoki, patriotski bolečini. Mož, ki je odobraval vojno v Vietnamu, mož, ki je zavozil vojaško operacijo v Prašičjem zalivu na Kubi, mož, ki je bil družinski vzor neštetim zakoncem, a je nenehno varal svojo ženo s celim regimentom filmskih zvezd in ob tem skoraj povzročil jedrski spopad dveh svetovnih velesil, je bil mrtev… Pa toliko dobrega bi lahko še naredil !

Ko pa stvari pogledamo skozi lečo časovnega mikroskopa se nam dogodki izpred slabih štirideset let ne zdijo več tako bizarni. Očitno so se Američani že dosti pred nami zavedli, da pravi sovražniki že dolgo niso nekje na drugi strani puškinih cevi daleč preko državne meje, pač pa v najbližji občini, v ministrstvu ali v parlamentu. Politiki »vseh dežel« so se potihem že davno združili in se povezali v tajne mreže, za razliko od nas, nesposobnih proletarskih tepcev, ki nam to nikoli ni uspelo. Zavest, da preži največja nevarnost za obstoj politika pravzaprav v njegovem lastnem ljudstvu, jim je dala še dodatnih moči in enkratno brezobzirnost.

Danes se na kraju atentata v Dallasu vsak dan od jutra do večera zbirajo množice radovednih turistov, kupujejo kokakolo ali popkorn, zapravljajo težko prislužene dolarje in se prerekajo, kje natanko je stala predsedniška limuzina v trenutku, ko je priletela usodna krogla. Številne teorije zarote cvetijo, prodajajo se spominki, rože, časopisi in knjige, turistični vodiči se kriče trudijo preglasiti drug drugega, snemajo se filmi, nadaljevanke, video klipi… Skratka, raj za drobno gospodarstvo. Zakaj pa ne bi poskusili tudi mi Slovenci ? Dobro organizirana “ukinitev” kakšnega našega politika sicer ne bi bila tako spektakularna kot tista v Dallasu, koristila bi pa le… Ker pa se je tehnologija TV informacijske vsemogočnosti od takrat do danes temeljito spremenila, bi se lahko veliko naučili iz dallaških napak in tudi najmanjše malenkosti ne bi smeli prepustiti naključju. Potrebni bi bili sponzorji, zanesljiva služba za stike z javnostjo, garancije in predvsem prednaročila. Dogodek bi lahko začeli tržiti še preden bi se zares zgodil. Vse svetovne televizije bi se zagotovo za velike denarje potegovale za ekskluzivni prenos načrtovane akcije. Šli bi lahko še precej dalj in izdelali posebno kroglo z miniaturno kamero v konici. Predstavljajte si vznemirljiv prizor! Na ekranu se prikaže drobna luknjica nekje na koncu cevi tam daleč pred nami. Nato močan pok, silen pospešek – in že letimo proti glavi uglednega politika. Posnetek je seveda upočasnjen. Levo in desno vidimo ekstatično množico, ki pozdravlja svojega voditelja in v naslednjem trenutku že rdeča koprena prekrije ekran …

V dobi, ko je potrošništvo preplavilo Slovenijo skoraj tako močno, kot so nas preplavile preštevilne politične stranke, ki služijo le same sebi, sem prepričan, da bi bil celo pokojni JFK ponosen na mojo podjetniško idejo, saj je globoko spoštoval svojega očeta, ki je nekoč izjavil: ” Da bi lahko nekdo postal predsednik, so potrebne tri stvari: prva je denar, druga je denar in tretja je denar!”

error: Content is protected!