Avantura se začenja …

Končno! Po vseh sitnarijah, norijah in stresih pred odhodom, ki so bili letos še posebej hudi smo končno le odšli na pot. Pa, da se od Evrope vseeno ne bi poslovili v miru, smo imeli na avtocesti v Italiji še hud zastoj, tako da smo se že videli kako na beneškem letališču mahamo našemu letalu v slovo. In to letalu, ki ga je bilo treba rezervirati mesece vnaprej, saj so bile povezave do naše končne destinacije res nekaj posebnega. Če bi zamudili, bi skoraj zagotovo za histerične, božično-novoletne praznike (ki se jim, roko na srce, z največjim veseljem izognem!) ostali kar doma.

Na pot smo odšli Mare Lakovič, ki sva se skupaj že dvakrat kalila v terencih po prvinski Etiopiji, njegova Ksenija in pa seveda fotografinja Katja Bidovec, moja stalna spremljevalka na vseh zahtevnejših fotoprojektih v zadnjem času. Najin namen je bil nekakšno nadaljevanje letošnjega velikega, etiopskega foto-projekta dokumentiranja ljudstev v porečju reke Omo (več o tem). Cilj tega potovanja pa je obisk etničnih skupin v izjemno odročnem območju indijske zvezne države Arunačal Pradeš. Zagotovo bi lahko rekli, da ta del del Indije s tisto »pravo« Indijo nima popolnoma nič skupnega. Ampak zares popolnoma nič! Drugačna klima, drugačna vegetacija, drugačna svetloba in predvsem drugačni ljudje. Zagotovo so ti odmaknjeni konci bistveno bolj podobni kakšnemu Butanu ali pa skritim kotičkom Napala, kot pa državi, ki jo dokaj dobro poznam iz svojih številnih poti po njej v zadnjih več kot 25 letih.

V Arunačalu živi kar 85 različnih etničnih skupin, neprehodna hribovitost področja predgorij Himalaje pa je, podobno kot na Papui Novi Gvineji, zagotovilo, da se te skupine skozi stoletja niso med seboj niti najmanj mešale. Ravno nasprotno; so najhujši sovražniki in vsak govori popolnoma samosvoj jezik. Tudi lov na glave je bil priljubljen še nekaj desetin let nazaj. Pravzaprav za nas nič čudnega za tipične hribovce, saj tudi vrli Slovenclji sovražimo vse in vsakokar, ki ne živi v naši prelepi dolinici med visokimi vrhovi naše tradicionlane podalpske zarukanosti. Mare je bil tu že pred leti in najprej je govoril, da pred sedmimi, a se je izkazalo, da tudi zanj še kako velja zakon relativnosti časa, ki za posameznika teče vedno hitreje, premosorazmerno z njegovo starostjo. Ko je preračunal datume je ugotovil, da je od takrat preteklo že devet (vedno krajših) let. Pa nič zato; zdaj smo tu in ker Maretu takrat ni uspelo videti nekaj najodročnejših skupin na meji s Tibetom, smo se jih namenili obiskati letos.

Že po deveturnem čakanju na delhijskem letališču za tranzitni polet v mesto Dibrugar, ki je skoraj na burmanski meji, se je izkazalo, da tujcev tu ne bo za odmet. Razen dveh čudnih »poslovnežev« (ki bi lahko bila tudi ultradesničarska ruska mafijca!) smo bili na velikem in nabito polnem letalu edini belci. Za turizem v teh krajih očitno še niso slišali …

V Dibrugarju se je vse odvilo po pričakovanjih. In to po tistih pričakovanjih iz Evrope in ne po tistih, ki so običajni za indijsko podcelino, kjer se ne zgodi nič, če zraven koga ne ustrahuješ, podkupiš ali naženeš. Skratka; že naslednje jutro smo sedeli v džipu, ki ni ravno vrhunec 4X4 tehnologije, a mogoče bo celo zdržal pot, ki smo si jo zamislili. Najprej z lokalnim »trajektom« čez res mogočno reko Bramaputro potem pa proti mestu Itanagar, kjer se bo začela naša pot proti hribom. Upam, da bo šlo …

error: Content is protected!