No, božič in silvestrovanje sta končno za nami … Letos je bilo mojim sivim celicam kar nekako prizanešeno, saj me že zelo kmalu čaka zanimiv assignment in nanj se moram dobro pripraviti. Za žure in alkoholno uničevanje možganskih sinaps ni bilo letos torej  prav nobenega časa. Ravno obratno! Velika večina redno zaposlenih (kaj je že to?) Slovencev si je le z nekaj dnevi dopusta podaljšala praznike tam nekje od predbožične histerije, pa vse do po-mačkastega novega leta. Ulice in trgovine Ljubljane so bile prazne kot v Černobilu takoj po eksploziji reaktorja. Jaz pa sem moral pred potjo postoriti še milijon stvari, a nikjer ni bilo nikogar. Za zblaznet!!! In zdaj je končno teh zagamanih praznikov konec in spet štartamo na polno. Vsaj upam …

Prihodnji teden namreč že tretjič odhajam v Etiopijo, tokrat s prav posebnim namenom. Fotografirali bomo ljudstva reke Omo in to na malo drugačen način. Civilizacija v ta odročni konec Afrike prodira vedno hitreje. Kitajci gradijo jez, ki bo odrezal večino prebivalcev od življenjsko pomembne vode, država pa multinacionalkam za majhen denar prepušča koncesije za plemensko zemljo, ki jo izkoriščajo za intenzivno kmetijstvo. In za namakanje bodo porabili še tiste zadnje ostanke vode, ki jo bodo sploh spustili čez jez. Zagotovo bo že v nekaj letih povsem drugače, saj se je ogromno spremenilo (na slabše seveda!) že v dveh letih, ki sta minili med mojim prvim in drugim obiskom.

Zakaj torej tja? Pravzaprav je vse skupaj malo hommage slavnemu fotografu in antropologu Edwardu S. Curtisu, ki je konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja portretiral zadnje predstavnike severnoameriških indijanskih plemen. In danes so te fotografije neprecenljivo vizualno pričevanje o že davno izginulih kulturah, saj na žalost večina stvari dobi svojo težo šele skozi čas. Danes in zdaj se nam zdi vse tako prekleto samoumevno. Pa ni! Zato si želimo fotografirati predstavnike vseh plemen in ljudstev spodnjega Oma v klasični Curtisovsko-Avedonski maniri … V praznem studiu brez ozadja namreč. S seboj bomo imeli ogromen prenosen in zložljiv studio iz črne tkanine z baterijskimi studijskimi bliskavicami, softboxi in razpršilniki svetlobe Profoto, ki je verjetno najboljši proizvajalec studijske opreme na svetu. No, najdražje zagotovo …   Za njih moram pisati tudi blog, ki je eden najbolj obiskanih fotografskih blogov nasploh:  http://www.profoto.com/blog/ 

To, da te podpre tak proizvajalec je čast že sama po sebi, saj za njih npr. fotografira legendarna Annie Leibowitz, pozirajo pa Brad Pitt in Robert De Niro. Da o finančni plati zadeve niti ne govorimo.

Ker se vse skupaj mogoče sliši preveč enostavno, sem dodal nekaj foto utrinkov z moje zadnje poti, da si boste lažje prestavljali, kje bomo studio postavljali in kako bomo do tja sploh prišli.

Kar nekaterim slovenskim podjetjem se je projekt zazdel dovolj zanimiv, da so ga podprli finančno ali v materialu, ki ga potrebujem za na pot. Pokritih imam vsaj polovico stroškov, kar je seveda fantastična novica. Tako, da hvala ICElektoniki, kjer so prispevali kar zajeten kupček evrov, Profotu za posojo enkratne studijske opreme, The North Face Slovenija, da po Afriki ne bom hodil nag,  Iglu Športu za šotor, da bom imel kje spati,  Turkish Airlines za velikooooo kilogramov brezplačne dodatne prtljage za težko fotoopremo in Porsche Group Slovenija za prevoze in najverjetneje še za marsikaj, kar bomo videli v prihodnosti!

Seveda pa se bom s poti tudi poskušal  javiti in napisati kakšno svežo novico. Upam, da bo šlo, saj v tistih krajih ni telefonskega signala, za Wi-Fi pa še niso slišali. Več o mojih prvih dveh poteh pa  si lahko pogledate in preberete v mapi »Editorial« v prispevku »Ethiopia – Omo valley«.