Zdaj pa naprej po vzhodnem bregu Oma do, od boga pozabljene, vasi Omorate, kjer naj bi se ta vodotok dalo prečkati. Le tako bi se namreč lahko vrnili po zahodnem bregu do Adis Abebe, saj vse od pogorja, kjer reka izvira, se je na njeni
Ideja o postavitvi prenosnega studia je nastala in se razvila na obeh prejšnjih poteh po Etiopiji. Vedeti je namreč treba, da v dolini reke Omo ni (ampak ZARES ni!!!) fotografije, ki bi nastala brez plačila lokalnemu manekenu, se pravi domorodcu kakšnega od tukaj živečih ljudstev.
Po pričakovanju, delujočega interneta seveda že dolgo časa ni bilo in zdaj, ko sem ga končno našel v mestecu Jinka, obujam spomine in vam razkrivam dnevnik, ki sem ga pisal med potjo. Vmes pa se je zgodilo še marsikaj.
Vožnja proti reki Omo je eno samo veliko spuščanje s hribovja, saj je prijetno hladna Adis Abeba na nadmorski višini 2500m, reka Omo pa na zadušljivih in vlažnih 400 metrih. Pokrajina ob cesti se spreminja in iz ure v uro mi postaja bolj vroče. A
Vožnja iz Adis Abebe do Arba Mincha se vleče kot kurja čreva. Prevozil sem jo že večkrat, pokrajina ni kaj posebej zanimiva, tako da tistim desetim uram poskakovanja po razriti cesti ni ne konca ne kraja. A tokrat je bilo vseeno malo drugače.
No, božič in silvestrovanje sta končno za nami. Letos je bilo mojim sivim celicam kar nekako prizanešeno, saj me že zelo kmalu čaka zanimiv assignment in nanj se moram dobro pripraviti. Za žure in alkoholno uničevanje možganskih sinaps ni bilo letos torej prav nobenega
Vaaaauuuu!!! Zakon!!! :-* Car!!! Dabest!!! <3 Kok kjuti!!! Za užent!!! Epic!!! Top!!! Nice!!! To so izrazi, ki jih moram brati, ko nekdo na Facebooku zamenja profilno sliko, se mu rodi prestolonaslednik ali pa vsemu vesoljnemu svetu sporoči, da je danes šel na kavo.