Prehod čez reko se je na našo žalost izkazal za nemogočega … Tam, kjer je bil še pred dobrim letom dni privezan nekakšen splav za prehod avtomobilov, je jeklenica, ki je bila nekoč napeta nad vodo, žalostno izginjala nekam v kalno vodo Oma. Na brod so namreč enkrat zapeljali preveč natovorjen kamion in vsa stvar se je žalostno končala med ribami in krokodili. Da bi komu padlo na pamet, da se da kaj popraviti, je seveda za te kraje preveč ambiciozna ideja. Tu stvari delujejo natanko le do trenutka, ko nehajo delovati, potem pa je trenutno stanje samo še dejstvo, ki mu ne gre ugovarjati in se ga nikoli več ne da spremeniti. Tako pač tu je … Res pa je tudi, da so med mojim zadnjim obiskom dokončali veličasten kovinski most malo više na vasjo. Ampak spet težava … Most že skoraj leto iz neznanih razlogov nima uporabnega dovoljenja, lokalnim oblastem (beri = skorumpiranim birokratskim parazitom) pa to stanje ustreza, saj naj bi nam za »ilegalni« prevoz avta hoteli pobrati skoraj 1000 evrov (!) podkupnine. To pa je bilo za naš budžet vseeno prehudo, tako da sem jim samo preklel mater in se sprijaznil s situacijo. Naj si svoj most in podkupnine zatlačijo v r.., mi v tej zgodbi ne bomo sodelovali. Vedno bolj pa imam občutek, da se zvitemu Efremu na drugo stran reke sploh ne da, saj je tam res divjina in je oba šoferja vidno strah vožnje po zahodnem bregu. Brez prevajalca pa te lahko peljejo točno tja, kamor si želijo, to pa zagotovo ni na drugi breg, kjer so ceste le še črte na zemljevidu, njihova vsakodnevna indžera (lokalna jed, brez katere šoferja in Efrem ne zdržijo niti nekaj ur …) pa le poželjiv spomin. Napetost med nami in Efremom iz dneva v dan narašča, ko pa smo na skrivaj preverili in ugotovili, da gre večino nekih imaginarnih stroškov za vstope v vasi, »uradna« dovoljenja za profesionalno fotografiranje (???), lokalne vodiče (???) in še za marsikaj naravnost v njegov žep brez dna, pa so se odnosi med »nami« in »njimi« dokončno ohladili. Najbolj smešno pa je, da nam Efrem najbolj zameri dejstvo, da smo ga razkrinkali in smo mi barabe samo zato, ker mu ne pustimo, da nam krade na vsakem koraku. Ja, Afrika je res čudna in striženje ovc ima tukaj na žalost več pomenov … No, reko smo vseeno prečkali, seveda brez avta, kakšnih 100 km više, pri vasi Kangate, da smo peš obiskali vas Njangatomov, ki jih do sedaj še nisem videl. Ženske z impresivnimi ogrlicami in drugačnimi obrazi so res nekaj posebnega, dalo pa se jih je tudi fotografirati. V Kangateju Kitajci gradijo nov most, ki bo končan že čez nekaj mesecev, mi pa smo reko z vso studijsko opremo prečkali le v majhnem drevaku in potrebno je bilo kar 5 voženj, da smo se znašli na drugem bregu. Da bi nam kazal pravo pot po bližnjici čez savano iz Omorata do Kangateja se je z nami v avtu do tja peljal tudi Efremov znanec, pripadnik ljudstva Kara z imenom Kamakole. Kari pa so smrtni sovražniki Njangatomov in v spopadih za živino ali pašnike se med seboj velikokrat neusmiljeno pobijajo. Skoraj je prišlo do resnejših težav, saj je iz popolnoma razsutega in zanemarjenega bara v nekakšnem provizoričnem slumu na bregu reke prišla skupina pijanih Njangatomskih dvometrašev in razburjeno so obkrožili našega Kara, ki nam je po poti do prvega zaselka pomagal nesti težko studijsko opremo. Zgledalo je, da bo situacija eskalirala, a so se vseeno nekako pomirili in razšli. Skrbelo me je kaj bo, ko se bomo vračali in bodo vmes dolili še malo dodatne utekočinjene ksenofobije na že prej požlampani domači šnops. A očitno je bilo divje popivanje po katerem so znani Njangatomi v Kangateju na naši strani. Vračali smo se v trdi temi in najbrž so bili njangatomski nasilneži vsi že preveč zadeti, da bi se sploh spomnili, da se moramo enkrat vrnit in pustili so nas pri miru. Pa naj še kdo reče, da alkohol ni (včasih) zelo koristen …