IN VSE JE VEČER IN JUTRA NE BO

In vse je večer in jutra ne bo,
dokler ne umremo, ki nosimo
krivdo umiranja, dokler ne umremo
poslednji …

(Srečko Kosovel)

V svoji knjigi sem pred mnogimi leti zapisal, da mi moji bližnji umirajo vedno, kadar sem na poti. Oče mi je umrl že davnega leta 1988, ko sem bil prvič v Indiji, stara mama prav tako, moja ljubljena hišna pomočnica Ivanka je odšla, ko sem bil na Papui Novi Gvineji in za njimi še marsikdo drug … Kaj pa vem, mogoče to samo pomeni, da veliko potujem in me pač dosti ni doma, saj v neke newagersko-karmične natege in izmišljene kozmične vzroke že zelo, zelo dolgo ne verjamem prav nič. Ampak nič od nič!

In zdaj spet, ko sem po dveh letih ponovno v »moji« Indiji … Če izgubiš nekoga, ki ga poznaš od njegovega rojstva, nekoga, ki ga v otroškem vozičku voziš po Ljubljani, nekoga iz tvoje bližnje družine, ki bi te moral preživeti vsaj za enaindvajset let (toliko sem bil namreč star, ko se je rodil!) in to izveš na potovanju, ko ga že nekaj dni ni več, je to hudo … Tako zelo hudo, da se vse ostalo skrči le na nujnost socialne prisotnosti in površne komunikacije z ljudmi, ki te obdajajo. In prav zato se nekaj časa, kljub dani obljubi, nisem oglasil … Ni šlo! V tem trenutku lahko le rečem: » Ej, David, kje si???« Ko se malo sestavim in se mi ne bo vse, kar počnem, zdelo tako popolnoma brez pomena, pa se spet oglasim! Upam …