Enga takratkega prosim …

Zadnjič, ko sem (spet …) odšel na pot z letalom, sem tik pred vzletom videl pravzaprav zelo običajen prizor s poti. Med potniki  nedaleč od mojega sedeža je bila tudi neka nuna,  ki se je, kot se za nuno seveda spodobi, tik pred vzletom na hitro prekrižala. A glej ga šmenta; zelo blizu nje je sedel bradat moški, pravi prototip mrkega vahabita, ki bi ga bila vesela vsaka Alkajda in tudi on si je nekaj šepetal v košato brado. Ni bilo težko ugotoviti na kaj sta mislila in za kaj sta v tistem vzletno-neugodnem trenutku molila oba. In če ne bi med poletom naše letalo, v neki malo močnejši turbulenci, začelo besno poskakovati po nebesnem svodu, bi ta prizor zagotovo pozabil. Tako pa sem začel razmišljati … Kdo nas zdaj pravzaprav »varuje«? Bog? Alah? Sveta trojica? Bog Šiva? Še kakšen drug bog ali božanstvo? Prepričan sem, da jih je bilo kar nekaj naprošenih za varnost našega poleta, saj nikoli ne veš kako pisana religiozna mešanica sedi v tvojem letalu. So se oni »zgoraj« med seboj zmenili, kdo bo prevzel dolgočasno delo zavarovalniškega agenta za ta naš let? Upam da, a črv dvoma me je vseeno najedal. Namreč na takem neškodljivem poletku je stvar zelo enostavna, a kaj se zgodi, ko pride do resnejšega konflikta najvišjih interesov? In živo sem si predstavljal usodna poleta nad World Trade Center 9.11. leta 2001. Kako so se tam zgoraj v nebesih dogovarjali takrat? Verjamem, da je bilo med potniki kar nekaj takih, ki so se v zadnjih minutah obrnili na vse možne »vsemogočne« nad nami. Mogoče je šlo pa takole?
»Ej, Ali!« (močno namreč verjamem, da se »bogovi« med sabo kličejo z ljubkovalnimi pomanjševalnicami). »Kako bova rešila tole zadrego? Tvoji v kokpitu aviona te prosijo za džihadski uspeh njihove samomorilske misije, moji zadaj na sedežih, pa za rešitev. Bo treba najti nek politični konsenz … Kaj pa pravijo najini indijski kompanjoni, saj jih tudi Hindujci med potniki že obupano kličejo?« je rekel tisti, ki so ga baje sneli s križa.
A indijska trojica Brama&Višnu&Šiva je ravno takrat imela veliko pomembnejše pogovore in razprtije o kreaciji&vzdrževanju&destrukciji, in to ob sveži pošiljki prvovrstne kadeče se robe iz Afganistana. Mobilne telefone za prošnje so nastavili na flight mode za nekaj deset tisoč let (kaj pa je to proti večnosti?) in bili so popolnoma nedosegljivi, tako za svoje kolege, kot tudi za tiste revčke, ki so jim pošiljali zelo urgentne prošnje. Skratka, nič od njih.
»Ej Buddy kaj pa ti praviš na tole zmedo, saj je med potniki tudi nekaj tvojih?«
A gospod z zajetnim trebuhom, sedeč v meditativni lotosovi pozi se ni dal zmotiti: »Ommmm …« je kot v transu dejal. »Zdajle nimam časa, saj pojem mantre za to, da ne bi kdo stopil na kakšno mravljico ali zmečkal komarja.  Vsako življenje je namreč sveto … Fanta, kar sama se zmenita!«  Vseh ostalih namenoma nista vprašala prav nič, saj tudi v nebesih veljajo pravila demokracije in število vernikov daje tudi večjo ali manjšo pravico za manipulacijo z »univerzalno« resnico.
Gospod s trnovo krono na glavi je torej predlagal: »Dragi moj Ali! Narediva takole: danes ti malo pogledam skozi prste, pa naj zmagajo tvoji. Ampak naslednjič, ko bodo  NATO-ve sile, seveda z mano ob strani, kolateralno bombardirale neke zarukane muslimanske vasi in pobijale civiliste, se boš pa ti malo obrnil stran. Nima smisla, da se midva zato preobremenjujeva ali, bog ne daj, celo prepirava.«
»In tako naj bo! Evo roke.« je rekel Ali in dodal: »Zdaj, ko sva sklenila tale poslič pa predlagam, da greva na kakšno šilce nektarja ali ambrozije!« (na Zemlji temu po domače pravimo kar šnops).
Ali je pospravil Koran, zarotniško pomežiknil in potihem dodal: »V mojih vrtovih imam čisto svež kontingent devic, ki jih hranim na lagerju za junake 9.11. džihada in potem obiščeva še njih. Saj oni bodo malo utrujeni in ne vem, če jim bo uspelo obdelati prav vse od njih. Zagotovo bo kaj ostalo tudi za naju.« In sta šla …
Mi, revčki, tukaj spodaj na naši Zemljici pa itak vemo, kako se je takrat končal ta usodni septembrski dan.

P.S.
Na pričujočih posnetkih sem poskušal ujeti čustva in zagnanost tistih, ki so svoji veri predani z vsem srcem. Včasih do te mere, da so sposobni za svoje prepričanje celo umreti ali pa ubiti koga drugega, ki ne misli tako kot oni. In takoj se nam postavi legitimno vprašanje: »Kdo ima prav?« In če dopustimo zelo malo verjetno možnost, da so zgodbice iz t.i. svetih knjig, vsaj ene od religij celo resnične, je torej jasno, da vsi ostali ne morejo imeti prav. In tako nam v vsakem primeru ostane nekaj milijard ljudi, ki se očitno zelo globoko motijo, med tem, ko tako brezkompromisno zagovarjajo svoje versko prepričanje. Ste vi med njimi?

3 Comments
  • Janez

    11.09. 2016at14:57

    Tale članek pošljite na vse maile sveta.

    …aja, ni treba, saj ne bo nikogar spremenilo… :((((

  • Matej

    11.09. 2016at21:27

    Ali in fotr od J.K.-ja sta ena in ista oseba. Samo tozd je drug, firma je pa ista.

  • Aleksandra

    16.09. 2016at08:31

    Škoda, da ta članek ne bodo prebrali tisti, ki bi jim zelo koristil 🙁
    Pa tako enostavno je, če vklopiš malo logike. Arne, lepo da se še trudiš!

error: Content is protected!