Evropa – dežela klovnov

Novembra 1993 je v veljavo stopil t.i. Masstrichtski sporazum, ki so ga pripravljali kar nekaj časa. S tem se je tudi uradno začela Evropska skupnost. Takrat sem živel nekje med Švico, Francijo in čisto malo tudi v Sloveniji. To so bili za fotografe popolnoma drugi časi … V Parizu sem bil član zelo uspešne fotografske agencije, ki je moje fotografije prodajala vsem največjim svetovnim časopisom. A najpomembnejše je bilo dejstvo, da so za nas fotografe pridobivali t. i. assignmente, se pravi naročila za izvedbo določenih idej in nalog, za vsak časopis ali revijo posebej. In v tisti pred-digitalni dobi se z denarjem ni skoparilo, tako kot danes. Ko so se na nekem uredništvu enkrat odločili in zgodbo naročili, se za izvedbo in stroške ni kaj veliko gledalo v denarnico. Ja, zlati časi, ki pa so na žalost že dolgo mimo …
No, kakorkoli. Bilo je vse drugače in ko se je tvorila Evropa, so bila razpoloženja zelo mešana; od popolne evforije politikov (oni so očitno že vedeli kako bodo plačane njihove bodoče službe evropskih uradnikov), pa vse do evroskeptikov, ki so z nacionalističnimi floskulami bombastično svarili pred padcem državnih mej. In seveda vse vmes. In kje sem bil takrat jaz? Jasno, da nekje vmes, po drugi strani pa je bila naša pariška agencija skupina mladih zajebantov, ki se je norčevala iz vsega in vsakega. Povsem logično torej tudi iz Evrope! Seveda je treba na vso stvar pogledati iz takratne perspektive, a prišli smo na idejo, da je cela evro-združevalna zamisel precej smešna in da ne bi bilo slabo vsako pridruženo evropsko državo predstaviti skozi njenega najbolj znanega ali najpomembnejšega klovna. Združena Evropa kot dežela takih in drugačnih klovnov pač …
In sem šel na pot! V vsaki od tistih prvih držav podpisnic sporazuma, sem se dobival s klovni, potoval s cirkusi in pripravljal vsemogoče foto-seanse. Osnovna ideja je bila, da ob fotografiji ni treba prebrati podnapisa, pa že takoj vemo v kateri državi smo. Nekaj jih je uspelo bolje, nekaj slabše, a vseeno je bila zgodba na koncu še kar udarna in prodali smo jo povsod po Evropi. In ko sem v teh dneh malo poguglal, kaj se dogaja (ali kaj se je v teh letih zgodilo) z mojim portretiranci, sem odkril, da so na nekaterih spletnih straneh ali na wikipediji za posamezne klovne še vedno moje, več kot dvajset let stare fotografije(!)
In danes? Skozi vse faze razvoja (in razkroja) Evrope se je od takrat zgodilo že marsikaj … Tudi marsikaj smešnega in ob, v zadnjem času, tako razvpitem Brexitu, ko je Velika Britanija zapustila skupno štalico (in s seboj je, ali pa zagotovo še bo, vzela tudi kakšno debelo kravico!) sem se spet spomnil, kako sem Evropo občutil takrat, na samem začetku – kot deželo klovnov.
In tako je pred vami nekaj fotografij iz tistega daljnega leta 1994, takoj potem, ko so na modrem nebu evropske zastave zaplapolale rumene zvezdice njenih takratnih članic. Tudi Velike Britanije …

Fotografija 1: PIERIC in njegov konj Djiboudjet – Francija
Pieric je klovn-akrobat-in konjski dreser, takrat v cirkusu Aleksis Gruss. Kostum bretonskega mornarja, rdeče vino in štruca francoskega kruha v tipičnem pariškem bistroju izdajajo njegovo galsko poreklo. Da se je konj usedel za mizo je bilo potrebno velikooooo prepričevanja – tako konja, kot tudi lastnika bistroja …

Fotografija 2: BENNY SCHUMANN – Danska
Že pred 170 leti so Schumannovi predniki ustanovili cirkus v Kopenhagnu in Benny je ostal zvest družinski tradiciji. Rad se ponaša s svojim poreklom in Helsingorški grad, kjer je živel Shakespearejev junak Hamlet se mu je zdel zanj primerno okolje, zato je poziral z lobanjo kraljevega norca Yoricka.

Fotografija 3: TONI & GINO TEUTEBERG – LOS GINOS – Nizozemska
Oba klovna sta odlična glasbenika, in oče Gino na predstavah večkrat dirigira simfoničnemu orkestru, kljub temu, da ne zna brati not. Perfektno igrata 20 inštrumentov, kar sta s pridom uporabljala v svojih predstavah. Nekaj časa sta se preživljala z muziciranjem v najboljših evropskih jazz klubih.

Fotografija 4: LUCKY MALTER – Belgija
Na žalost danes že pokojni Lucky Malter je bil otrok tretje generacije cirkuške družine in že s petimi le ti je začel nastopati v očetovem cirkusu – slovitem Wiener Circusu. Pri trinajstih je že dresiral tigre, a je to po hudi nesreči v kletki opustil. Rad je miniaturiziral življenje in zgradil si je “mišje mesto” v katerem je živelo 600 dresiranih miši. Kot izvrsten žongler in zagrizen borec proti atomski energiji je z veseljem poziral pred znamenitim bruseljskim Atomiumom.

Fotografija 5: MISTER CHEN – Portugalska
Pokojni Jorge Chen je bil predstavnik pete generacije klovnov in lastnik istoimenskega cirkusa Chen. Portugalska je pred petdesetimi leti slovela po najboljših klovnih v Evropi, potem pa so se stvari zasukale drugače. Mister Chen je bil v devetdesetih edini resnejši portugalski klovn in zato v tej državi tudi najpomembnejši.

Fotografija 6: ARTHUR VERCOE – PEDLAR
Bivši predsednik svetovnega združenja klovnov in profesor na univerzi za cirkus v Wisconsinu je nekoč nastopal v cirkusu Medrano v Parizu z legendarnim Busterjem Keatonom. Arthur Vercoe je živel dvojno življenje uspešnega angleškega poslovneža in življenje še uspešnejšega klovna. Obenem pa je najraje združeval oboje – v svojih predstavah je karikiral togega angleškega gentleman.

Fotografija 7: FOLCO – Italija
Kostum belega klovna je v zgodovini cirkusa najizvirnejši in izhaja neposredno iz starodavne Comedie del’arte. Tudi klovnov karakter je strogo določen in togo nespremenljiv. Beli klovn vedno nastopa v družbi z ‘avgusti’, ki jim ukazuje in soli pamet, na koncu točke, pa zdrav razum in praktična narava avgustov vedno zmagata in belega klovna osmešita.

Fotografija 8: TORTELL POLTRONA – Španija
Ustanovitelj organizacije Klovni brez meja se »bori« z bikom v areni v Barceloni. Bik je sicer le nagačena glava, ki je visela na steni v bližjem baru, ampak komu je to mar, saj publike tako ali tako ni bilo v areni …

Fotografija 9: BERNHARD PAUL – Nemčija
Takratni direktor zelo znanega cirkusa Roncalli, super-uspešni poslovnež in milijonar, osebni prijatelj Andyja Warhola, Gunterja Grassa, kanclerja Kohla… in še koga. Zanj je bila Nemčija poosebljena birokracija in povsem naraven se zdi njegov običajni kostum – preoblečen v kralja pozira ob nemški zastavi na strehi stavbe pokrajinske uprave v Dusseldorfu.

 

 

 

1 Comment
  • Aaron Marko

    19.10. 2016at11:24

    Bravo, kapo dol! Tole zgodbo pa prvič tule vidim, odlična!

error: Content is protected!