V Itanagarju smo v že tako prenapolnjen džip nabasali še lokalnega vodiča in kaj kmalu se je izkazalo, da je bila to odlična odločitev. Govori namreč kar nekaj lokalnih jezikov in ko je treba organizirati spanje, fotografiranje ali hrano v kakšni zakotni vasi je res dečko na mestu. Mogoče je malce len za hojo do bolj oddaljenih zaselkov v hribih, a to bomo že v najbližji prihodnosti uredili in ga nagnali v strmino, da se bo kar kadilo za njim.

Počasi se je začelo tudi resnejše fotografsko delo in s Katjo sva počasi osvojila prve vaje s postavljanjem novega »studia«, ki je tokrat malo drugačen, kot je bil v Etiopiji. Zaradi omejitev teže pri lokalnih avioprevozih in pa seveda zaradi prenašanja pretežke opreme sva se za to pot omejila in sva prenosni »studijski« šotor iz črne tkanine pustila v Ljubljani. Tak studio je seveda neobhodno potreben v deželi kot je južna Etiopjia, kjer sonce neusmiljeno žge in ne najdeš niti koščka sence, a že doma sem vedel, da bo tu sence dovolj, saj tukajšnje temperature le malo nad ničlo, pogojujejo, da prebivalci zase gradijo precej resnejše koče ali hleve. V njihovem zavetju se vedno najde zaklon pred premočnim soncem, pa tudi iz sivega neba se vsaj enkrat na dan, za nekaj ur, ulije zoprn dež, tako da so svetlobne razmere za fotografiranje s studijskimi fleši zares ugodne.

Pri postprodukciji etiopskih portretov v fotošopu je imela Katja velikanske težave pri obdelavi barvno zelo enotnega ozadja, saj so pri temnenju ali svetlenju nastajale velike lise in krogi, ki jih je bilo skoraj nemogoče odstraniti. Zato sva tokrat še posebno pozornost posvetila ozadju, ki je pravzaprav standardno kupljeno fotoozadje, ki sva ga še dodatno pobarvala po svojih željah. Tudi po svetlobnih testih osvetlitve v Ljubljani, sva se odločila za drugačno, veliko bolj neenakomerno osvetlitev, ki naj bi poudarila skrivnostno in predvsem tršo plat življenja teh portretirancev. Izbrala sva dva t.i. softboxa, ki razpršita in zmehčata svetlobo; enega velikega štirioglatega z leve in drugega manjšega, t.i. octa z dodatnim usmerjevalcem, ki svetlobo usmeri bolj v krogu, z desne strani. Popolnoma nove možnosti krajšega sinhronizacijskega časa zadnjih modelov Profotovih bliskavic B1 in B2 (do 1/8000 sekunde!!!) pa še dodatno olajšajo delo, saj velika svetlobna moč in kratek osvetlitveni čas dovoljujeta zelo zaprto zaslonko. To pa v končni fazi pomeni, da se ambientalna svetloba skorajda ne upošteva, in če je te svetlobe malo in je zelo difuzna, (tako kot jo je tu) pa je to skoraj tako, kot če fotografiraš v temnem studiu. Skratka; zmaga!

Prva etnična skupina, ki smo jo obiskali so bili Apatani, ki živijo precej skupaj v vaseh v rodovitni dolini v okolici zaselka Ziro. Njihove ženske so znane po svojih nosnih čepih, ki so res nekaj posebnega. Imeli smo srečo, da smo priši tja v nedeljo, ki je dan za mašo njihove lokalne religije Donyi-Polo, ki je nakakšna kombinacija animizma in katoliške vere. Verujejo namreč v sonce in luno, prepevajo neke čudne verske pesmi, po stenah katoliške cerkve visijo slike Jezusa, mašo pa vodi ženska-šamanka. Pač neka prilagoditev tukajšnjim razmeram, a seveda vse z namenom, da se ljudi drži čim poslušnejše in na kratki uzdi verske ubogljivosti. Čisto običajni cilji prav vsake religije na tem svetu … V zadnjih desetletjih je bil Arunačal območje, kjer so zagrizeni katoliški dušebrižniki pokristjanjevali lokalce z ognjem in mečem, ne glede na ceno izgube njihove avtentičnosti in tradicije. Vse v stilu »Vatikan v vsako arunačalsko vas!« No, a vidi se, da je do Vatikana vseeno zelo, zelo daleč, saj nam je naš vodič na vprašanje, če se lokalni prebivalci kljub katoliški vzgoji lahko poročijo z več ženami, tako kot so se v starih časih, odgovoril: »Seveda! Eno je tradicijam, drugo je pa vera!«

Kratki dnevi (stemni se namreč že ob štirih) in pa izjemno razrukane ceste v ubijalski kombinaciji s slabim in preveč občutljivim avtom bodo očitno malo skrajšali naše načrte in videli bomo nekaj manj etničnih skupin, kot smo si zadali pred začetkom poti. A upam, da vseeno dovolj …

No, pa še ena ogromna zahvala vsem tistim, ki so (nekateri bolj, drugi manj!) podprli našo pot (navedeni so po abecednem vrstnem redu): Iglu Šport, Nikon, North Face, Prevozi Goopti, Profot, in Veleposlaništvo Indije.