Sicer ne vem zakaj, ampak namesto besede Mjanmar stokrat raje uporabljam še tisto staro, (kolonialno) ime Burma. Tako sem se pač navadil, pa še tako lepo eksotično se sliši :-). Če pa rečeš Mjanmar pa je skoraj tako, kot če bi zamijavkala kakšna sitna mačka. No kakorkoli, v tej državi sem prvič in lahko rečem, da sem res prijetno presenečen. Odkar je leta 2011 malo popustila vojaška diktatura, so se stvari v Burmi dodobra spremenile in čez nekaj dni bodo tukaj prve, prave demokratične volitve. Najverjetneje bo zmagala znamenita Aung San Su Či, dobitnica Nobelove nagrade za mir in nasprotnica diktature, ki je 15 let preživela v hišnem priporu. Država se vedno bolj odpira svetu (in s tem tudi turizmu) in po mojem mnenju jo je treba obiskati čim prej, še preden se začne soočati z vsemi težavam, ki jih s seboj prinesemo razvajeni zahodni turisti.
Tu sem s skupino fotografskih navdušencev na foto-potovanju, ki ga je organiziral slovenski National Geographic, zato nimam kaj veliko časa za pohajkovanja in brezdelna postopanja, ki mi ponavadi o deželi povedo največ . A vseeno lahko rečem, da so tukaj v Burmi zagotovo minili samovoljni časi, ko so v večmilijonskem glavnem mestu Rangunu prepovedali vožnjo z motornimi kolesi (ki by the way traja še danes!) samo zato, ker je imela ena od hčera nekega generala v vojaški hunti z njimi slabe izkušnje. Povečano sproščenost se čuti na vsakem koraku, kaj pa čaka to državo v bližnji prihodnosti pa bomo najbrž videli zelo, zelo kmalu. Za kakšen poglobljen obisk tradicionalnih in bolj odmaknjenih kultur, mogoče celo prekmalu …