Kakšni so občutki, če si sposodiš 100 milijonov?

Vedno sem bil ljubitelj nasprotij in paradoksov,  včasih celo majhnih provokacij in tudi tokrat sem si privoščil nekaj podobnega. Kot ste najbrž prebrali sem si sposodil sto milijonov … pikslov namreč 🙂

 

Te dni sem namreč testiral novi fotoaparat srednjega formata Fujifilm GFX100 in kot pove že samo ime, je to mašina z res hudo resolucijo 100 Mpix. In kaj je lahko lepšega za tako zagrizenega ljubitelja ostrine, detajla in dobrega dinamičnega razpona, kot zapis na tak senzor? No, mogoče bi se še kaj našlo … Na primer novi Hasselblad z 200Mpix, ki ga dobiš že za »skromnih« 36 jurčkov evrov brez objektiva (!) ampak pri takih cenah raje že na začetku razprav ustavimo konje. In zakaj je bila tokrat prisotna tudi provokacija? Ker sem s Fujijem portretiral fotografinjo Katjo Bidovec, ki v rokah drži svojega Nikona Z7 🙂 . Upam, da mi ne eden ne drugi proizvajalec tega ne bosta preveč zamerila.

Najprej sem sposojenega Fujia vzel s seboj na malo bolj dinamično in adrenalinsko fotografiranje vrhunske športnice in zdravnice Nade Rotovnik Kozjek (ki se je mimogrede udeležila že 24 ironmanov in enkrat zmagala na Ljubljanskem maratonu) kako kolesari med rednimi treningi. Slikal sem jo iz drvečega avta, padal je dež (tako da je bila Nada premočena in premražena), mudilo se je in z rezultati sprva nisem bil preveč zadovoljen, zato sem raje na hitro dokončal z mojim Nikonom, ki ga pač obvladam tudi v temi in z zavezanimi očmi. Seveda ni bil kriv Fuji, pač pa moja lesena pamet (in drugačnih gumbov nenavajeni prsti!). A le za nekaj dni imeti tak fotoaparat ni mačji kašelj in lotil sem še fotkanja, pravzaprav portretiranja, v kontroliranih pogojih. Vrednosti ISO nisem navijal, saj me to v studiu, kjer je luči več kot dovolj, sploh ne zanima. Pri takem načinu fotografiranja rabiš pač popolno ostrino, dobro neostrino (bokeh) in čim boljši dinamični razpon. In prav nič več! Tu pa se novi Fuji zares izkaže! Vse to je enkratno in z besedami se tega ne da opisati – pravi opis je le nazorni primer na priloženih fotografijah!

Fotoaparat je primerno drag, a če preračunaš koliko evrov te stane vsak pixel zelo hitro ugotoviš, da je Fuji GFX100 skozi te oči pravzaprav zelo poceni. Moram tudi reči, da me logika menijev in dostop do različnih nastavitev pri Fujiu nasploh vedno preseneti. V slabem smislu namreč, saj vedno zakomplicirajo celo enostavne zadeve. Ne morem se znebiti občutka, da gredo v silni želji po lažjem rokovanju v neke absurdne rešitve, ki jih nikoli ne potrebuješ, po drugi strani pa težko prideš do najbolj osnovnih stvari. Predvsem je aparat tako drugačen v svoji logiki za malo bolj butastega uporabnika digitalnih tehnologij (kamor brez vsakega dvoma spadam jaz!), da se včasih res vprašam ali pri Fujiju ne bi vsaj kdaj vprašali kakšnega fotografa, kaj potrebuje za svoje delo in se ne bi zanašali na neke mlade, zdigitalizirane genialce, ki itak nikoli ne fotografirajo pač pa samo programirajo fotoaparatove procesorje. Seveda pa je tudi res, da vaja dela mojstra in prepričan sem, da če aparat veliko uporabljaš, ti pač steče tudi to. Ne morem se bolj strinjati z znanim fotografom Kenom Rockwellom (ki je še bolj znan po svojih testih različnih modelov fotoparatov!), ki je za Fujia GFX100 rekel, da ima ogromno napak, a ko vidiš končni rezultat, torej fotografijo, mu vse te napake v hipu odpustiš. In tako rečem tudi sam … vse kar šteje je rezultat in popolnoma nič drugega. A tu ni prav nobenega dvoma – rezultat je več kot izjemen!!!

 

 

Portret in del te iste fotografije (oko!) povečan na približno 100 odstotkov.

error: Content is protected!