Ne vem zakaj se mi zadnje dni po spominu kar naprej podi podoba prijatelja Tomaža Humarja? Leta 2003 sem z njim kot fotograf odšel na alpinistično odpravo v Pakistan, z namenom preplezati južno steno osem tisoč metrov visoke gore Nanga Parbat.

No, pa sem malo pobrskal po fotografijah, ki so nastajale takrat in z veseljem prebral tudi dnevnik, ki sem ga zelo redno pisal na tisti poti. Lepi spomini pač … Med drugim sem naletel tudi na besedilo, ki sem ga v tistih dneh napisal prav na svoj rojstni dan, (to je pravzaprav tudi današnji dan 🙂 ). In ni mi dalo miru, da ne bi po knjižnih policah spet pobrskal za mojo napol izgubljeno spominsko knjigo o kateri sem pisal takrat. Pred vami je torej tekst, ki je nastal pod Nanga Parbatom natančno pred trinajstimi leti, fotografiral pa sem tudi originalni zapis iz moje spominske knjige iz daljnega leta 1960. In ta »knjiga« je dosegla točno to, kar je bil pravzaprav njen namen pred tistimi davnimi leti; namreč to, da nagrmadene kopice časa ne zasujejo naših spominov!

Pod steno Nanga Parbata

(10. julij 2003)

Ko smo bili še otroci, so bile v modi spominske knjige. Pravzaprav na vem kako je to zdaj, a takrat so bili to lepo okrašeni zvezki, ki smo jih dajali samo najboljšim prijateljem in prijateljicam, da so vanje narisali kakšne rožice, ptičke, malo po svoje pobarvali kakšno stran in napisali nekaj iz srca. Pesmice, dobre želje in upanje, da se nikoli ne bomo pozabili. S pridihom neke tajnosti in dražljive skrivnostnosti. In v svoji otroški naivnosti smo bili prepričani, da bo tako ostalo za vedno. Otroške želje za majhne otroke …

Nedolgo tega, sem med pospravljanjem zaprašenih škatel, takih, ki se jih človek loti le takrat, ko je najbolj slabe volje, naletel na obrabljen zvezek zavit v nekakšen zbledel božični papir. Ni mi bilo treba dvakrat pogledati, da bi se spomnil kaj je to. Moja spominska knjiga! Koliko let je že nisem držal v rokah? Trideset? Štirideset? Niti tega se nisem spomnil več. Odprl sem jo in prelistal. Na nekem posebnem mestu so se strani razgrnile kar same, to pa zato, ker so bile v njih nalepljene orumenele fotografije. Okoli njih pa z lepopisno pisavo in s staromodnim črnilom izpisano besedilo.

Spomin na zgodnje otroštvo je dosti bolj jasen, kot na vse tisto, kar se nam zgodi potem in sploh mi ni bilo treba brati, saj sem se vsake napisane besede spomnil natančneje, kot bi si lahko mislil. Samo ena bistvena stvar se je zgodila v vsem tem času, ko je moja spominska knjiga neodprta samevala v kleti. Zapisane besede so imele popolnoma drugačen in predvsem bistveno globlji pomen kot takrat, ko smo si otroci med seboj izmenjevali svoje napol skrivne spominske knjige.

Pravzaprav ne vem zakaj sem ta svoj zvezek, ki je bil v tistih davnih letih še na pol prazen, dal v popis, ne samo svojim prijateljčkom, pač pa tudi alpinistu, dobremu prijatelju in soplezalcu mojega očeta, Marjanu Keršiču-Belaču. Ravno takrat se je vrnil iz prve himalajske odprave na Trisul, ki so jo organizirali slovenski alpinisti leta 1960. Ko sem knjigo dobil spet nazaj v roke, sem bil kar malo presenečen, saj mi je v njo nalepil nekaj fotografij s te odprave in mi napisal tole:

Dragi Arne!

Ne zameri mi, da ti v to spominsko knjigo ne bom narisal niti rožic – niti palčkov z mušnicami in zajčki. Če se me boš v resnejših letih kdaj spomnil, potem me imej v spominu kot nekdanjega soplezalca in dobrega prijatelja tvojega očeta, s katerim sva v fantovskih letih prehodila dosti vrhov po naših planinah – in sem žal samo jaz iz tiste generacije alpinistov doživel našo največjo željo tistih brezskrbnih dni: bil sem član prve jugoslovanske himalajske odprave na neosvojene vrhove Trisulov. S te poti imej nekaj dragocenih in izvirnih slik v spomin na »strica« Marjana …

Če te bo kdaj pozneje vse to zanimalo prečitaj knjigo »Noči in viharji«; v njej je opisana naša pot po Indiji, skozi divjo dolino reke Kail Gange, taborišča baze I. in baze II. in višinska taborišča vse do takrat še neosvojenih vrhov Trisula II. in Trisula III. Takih stvari človek ne doživi brez velikega premagovanja naporov, samoodpovedovanja, velike mere zdravja in “zvrhanega koša” sreče…

Naj ti bodo moja doživetja v pouk, kaj vse lahko doseže človek, če je vztrajen, včasih tudi trmast in predvsem, če ve kaj v življenju hoče… Slike iz teh mojih najbolj plodnih dni naj ti bodo v trajno bodrilo za življenje, ki je še pred teboj. Slovenci smo majhen narod, pa se moramo zato zmeraj truditi, da ne bomo majhni in zmerom zapostavljeni. Skušaj tudi ti kdaj v življenju storiti kaj za to, da bodo v svetu vedeli kdo in kaj smo!

Marjan Keršič – Belač

Usoda je hotela, da je stric Marjan, kakor sva ga klicala z bratom, umrl le nekaj dni preden sem tudi jaz odšel na svojo prvo himalajsko opravo. Kot bistveno manj pomemben član, kot je bil takrat on, tudi nekaj starejši, odšel sem pa le … Mogoče so se časi spremenili, a čustva zagotovo ne. In ko stojim pod mogočno steno Nanga Parbata in po svojih močeh pomagam enemu najboljših alpinistov na svetu, Slovencu Tomažu Humarju, se ničkolikokrat spomnim na svojega očeta in strica Marjana, na njun idealizem in željo preseči meje nemogočega in pokazati svetu kakšen narod smo, ter se ob tem še dobro zabavati. In to je to, kar ta trenutek v pakistanskih hribih pod veličastno Rupalsko steno Nanga Parbata počne Tomaž Humar (in jaz z njim) …

Arne Hodalič, 10 julij 2003

Tomaž Humar pod Nanga Parbatom, junij 2003