Ko nevidno postane najpomembnejše

Verjamem, da so se na generalnem poveljstvu Nikona hudo kresala mnenja, ko so se odločali ali se bodo lotili konstrukcije enega najprestižnejših objektivov iz serije Z – Nikkor 58mm f:0.95 Noct. In to zagotovo predvsem med financarji in oglaševalci. Financarjem je moralo biti že od začetka jasno, da se ta objektiv ne bo prodajal kot sveže žemljice (iz samo enega kar razumljivega razloga, ki ga boste izvedeli na koncu tega zapisa…) oglaševalci pa so očitno imeli svojo računico in objektiv je vseeno ugledal luč sveta. In kolikor poznam korporativno pripadnost prebivalcev dežele vzhajajočega sonca bi bil ob tem zelo verjeten tudi kakšen harakiri razočaranega glavnega računovodje.

A očitno so to bitko dobili PR-ovci in ne morem se znebiti občutka, da je bila izdelava tako prestižnega objektiva predvsem marketinška poteza. Nikon je napel vse mišice kar jih premore (in teh seveda ni malo …), da je izdelal ta skoraj čudežni objektiv. Verjamem, da predvsem zato, da je svetovni fotografski javnosti pokazal (in s tem tudi požugal konkurenci!) kaj zmore in kaj se da z novim bajonetom serije Z sploh doseči. In verjemite mi, doseči se da zelo veliko! Namen tega objektiva je torej več kot očiten; da bi se direktno s proizvodnje linije po bližnjici povzpel med legende. In še majhen detajl, ki tudi govori zase: objektiv še vedno (ali pa bolje rečeno spet?) ponosno nosi napis Made in Japan in ne kakšen Made in China, Vietnam ali Cambodgia, kot skoraj vsi drugi.

In kako sem ta objektiv videl jaz, kot njegov končni uporabnik – fotograf namreč!

No, prvič sem v rokah držal objektiv, ki skozi svoje lečovje spusti več svetlobe, kot jo je v okolici in že to je nekaj posebnega. Najprej sem se nekaj minut ukvarjal z menijem kako naj nastavitev ročnega fokusa na fotoaparatu premaknem nazaj na avtofokus. Ni in ni šlo in bil sem prepričan, da se mi je pokvaril čisto nov fotoaparat, potem pa sem le zelo inteligentno dognal, da ta objektiv avtofokusa sploh nima. In ko ga primeš v roke ti je tudi takoj jasno zakaj. Predvidevam, da je bilo nemogoče zasnovati kakšen hiter in zanesljiv avtofokus za bliskovito premikanje slabih dveh kilogramov brušenega stekla v njem. Objektiv je namreč izdelan v tisti dobri, stari Nikonovi maniri iz časov, ko proizvajalci foto opreme še niso prav povsod vgrajevali poceni plastike, ki razpade še preden jo pogledaš. Že ko ga samo držiš v rokah ti je takoj jasno, da je pri tem objektivu vrag odnesel šalo, saj je izdelava naravnost butično precizna. A njegovo pravo vrednost vidiš šele, ko z njim začneš fotografirati. Zame (in verjetno še za koga!) je njegova največja odlika pravzaprav tisto, česar se na fotografiji sploh ne opazi na prvi pogled – ozadje namreč! O tem, da je objektiv pri vseh zaslonkah superiorno in v vseh robovih nenadkriljivo oster sploh ne bom izgubljal besed, saj sem nekaj takega od fiksne goriščnice, manualnega ostrenja, stoletne tradicije pri izdelavi in brušenju stekla za leče ter končne filigranske izdelave tudi pričakoval. A prvič sem zares videl kako pomembno je lahko tisto nevideno v ozadju. Majhna globinska ostrina, bokeh in čudovito prelivanje žametno- barvnih tonov v neostrini ozadja sta me popolnoma prevzeli. Z mirno vestjo lahko rečem, da ta objektiv vsaki fotografiji vdihne neko posebno dušo, ki je brez njega zagotovo ne bi imela. In kaj bi si lahko želel več od (navidezno!) enostavnega objektiva z najbolj osnovno goriščno razdaljo.

In zakaj se ne bo prodajal kot sveže žemljice? Iz enega samega in zelo enostavnega razloga – zaradi cene namreč! Jaz recimo nimam viška dobrih 9.000 evrov kolikor jih je treba zanj odšteti. No, je pa tudi res, da se naokoli ne vozakam z Rolls Roycem pa mi vsi govorijo, da je to super avto …

Fotoaparat Nikon Z7II, objektiv 58mm f:0,95 Noct, zaslonka f:0,95, čas osvetlitve 1/1000s ISO 64, ročno ostrenje, brez stativa

error: Content is protected!