V začetku aprila sem na facebooku objavil fotkico, kako smo fotografirali dr. Miho Tomana z Biotehniške fakultete za članek v slovenski izdaji revije National Geographic. Obljubil sem, da bom objavil tudi fotografijo, ki je takrat nastala in zdaj je tu. Intervju s to fotografijo je bil objavljen v junijski številki National Geographic Slovenija.
Prav tako je v tej številki objavljen prispevek o »letu svetlobe«. Letošnje leto je namreč Organizacija združenih narodov proglasila za leto svetlobe in z njo povezanih tehnologij (IYL). Za ilustriranje te kratke objave smo se odpravili na Fakulteto za elektrotehniko, saj sem si portret dr. Kobava, ki se pri nas največ ukvarja s svetlobo, zamislil ob t.i. Teslini tuljavi. To je resonančni transformator, ki s pomočjo visoke napetosti proizvaja umetne strele. Nikola Tesla ga je izumil, ko je raziskoval možnosti brezžičnega prenosa električne energije na daljavo. Že kot otroka me je ta naprava čarobno fascinirala, a nikoli je nisem videl delovati v živo. Prav zato sem se tega fotografiranja zares veselil. In nisem bil razočaran … Preden so vključili napravo, ki na fakulteti zavzema celo sobo, so morali izprazniti sosednje predavalnice, saj proizvaja oglušujoč zvok, ki se tako močno sliši tudi skozi stene, da predavanja sploh niso mogoča. In ko iz kovinske zanke začno švigati dolge strele se človek počuti zares majhnega, še posebej, ko z neonko v roki stopiš bližje in svetlobna cev zasveti, ne da bi bila priključena na elektriko. Visokofrekvenčno električno polje v okolici je namreč tako močno, da plin v stekleni cevi zažari kar sam od sebe. S fotografskega stališča pa je bilo potrebno precej usklajevanja med časom osvetlitve, svetlobo strel, močjo fleša in močjo žareče neonke, a na koncu nam je fotografija le uspela. Enkrat vmes, je na dr. Kobava preskočila strela in po njegovi burni reakciji je bilo videti, da to ni nekaj, kar bi si človek v življenju zares želel. Skrivilo ga je še veliko bolj, kot če bi se ga dotaknil z razbeljenim železom. No, a vseeno se je (tudi tokrat 🙂 ) končalo brez človeških žrtev …
Za oba portreta smo iz ameriške izdaje dobili posebno priznanje; t.i. Best Edit, ki ga podeljujejo za najboljši prispevek vseh mednarodnih izdaj te revije. To pa odtehta tudi močno šumenje, ki ga je visokotonsko prasketanje strel povzročilo v ušesih še dolgo potem, ko so aparaturo že zdavnaj ugasnili …