KOLEDAR – Življenje pač …

Za letos smo se odločili, da bomo serijo mojih koledarjev zastavili malo drugače … Pod skupnim naslovom »Življenje pač …« bomo v prihodnjih letih izdajali koledarje z različnimi podnaslovi. Letos bo govora o svobodi!

 

_____________________________________________________________________________

KOLEDAR 2019 – SVOBODA

Zame je svoboda to, da lahko delam, kar si najbolj želim – fotografiram!

Počasi prihajam v tista leta, ko človek začenja vleči črto pod življenjem, ki nam vse prehitro mineva. Očitno se to pozna tudi pri mojih koledarjih, ki so že sami po sebi nekakšni simbolični merilci pretečenega in hkrati prihajajočega časa. Zato sem letos vse skupaj zastavil nekoliko drugače. Koledar z naslovom »Življenje pač …«, sem si zamislil kot nekakšno stalnico, skozi katero bom lahko vsako leto povedal in pokazal nekaj drugega: o različnih čustvenih stanjih, vrednotah ter življenjskih danostih, predvsem pa o mojem intimnem odnosu do njih. Letos bom začel s svobodo, ki je ena najpomembnejših vrednot za vse nas. Zame morda še posebej!

In zakaj letos SVOBODA?

Bolj kot potujem po tem našem planetu, bolj se zavedam, da ima svoboda nešteto oblik in obrazov, a mnogokrat je ta vrednota za marsikoga veliko preveč samoumevna. Dokler jo imamo, se je sploh ne zavedamo, ko pa je ni več, nam postane osnovno vodilo naših naprezanj, da si jo spet pridobimo. In prav zato sem s tem koledarjem želel opozoriti na različne oblike svobode, da tudi vam ne bi postala povsem običajna in na videz nepomembna. Brez moraliziranja in obsojanja vas torej vabim na kratek izlet po »mojih« oblikah svobode. Naslednje leto pa seveda nekaj novega …

Za konec pa lepo in svobodno leto 2019.

Arne Hodalič

 

_______________________________________________________________________________________________

DECEMBER 2018
Praznik Šivaratri je v Indiji eden od osrednjih hindujskih praznikov, največje praznovanje pa gotovo poteka v mestu Varanasi, ki ga Indijci imenujejo tudi Šivino mesto, saj naj bi se tu bog Šiva, uničevalec in preoblikovalec, poročil s Parvati, boginjo ljubezni in plodnosti. Ker naj bi bil Varanasi Šivino najljubše mesto in je večina templjev v mestu posvečenih prav njemu, je ta praznik tukaj še posebej spoštovan. Iz cele Indije se na breg Gangesa nagrmadi na tisoče romarjev in mesto en dan in eno noč živi samo za to. Zgodnje jutranje obredno kopanje v sveti reki, potem pa puja (čaščenje) in darovanje za Šivo in Parvati v enem od svetišč, so za vsakega Hindujca obvezni del Šivaratrija. Ta decembrska fotografija je bila posneta letos februarja prav na dan Šivaratrija in to v majhnem templju na Manikarnika Ghatu, ki je bolj znan kot t.i. »Burning ghat« ali po naše stopnišče, kjer zažigajo pokojnike in pepel stresajo v reko Ganges. Fotografiranje kremiranja na ghatih je prepovedano, kaj šele fotografiranje v templju med gorečimi grmadami in to ravno med pujo (mašo) v čast pokojnika. A če si obziren, vljuden in nevsiljiv ti je dovoljeno marsikaj – tudi to …
Če bi me vprašali ali sem opazil kakšno razliko med mojim prvim obiskom hindujskega svetega mesta Varanasi pred natanko tridesetimi leti, pa do zdaj, bi bil moj odgovor zagotovo: »Ne, prav nič se ni spremenilo, vse je skoraj tako, kot je bilo takrat!«. A vseeno se je, in to celo zelo veliko … Takrat, ko sem prvič sedel na ghatih, na teh slavnih stopnicah do svete reke, me je Indija zadela kakor s kladivom v čelo. Njen vonj, barva, okus, vsa ta umazanija in lepota hkrati so me prevzeli in me vrgli v svet kakršnega nisem poznal. V meni se je podrl zid, ki ločuje realnost od hipotetičnih prostorov v katere le redko zaidemo in se jih običajno izogibamo. Pa da ne bo pomote – zagotovo ne v smislu kakšne lažne ašramske duhovnosti, ki jo zahodnjakom tako spretno prodajajo številni spiritualni odrešitelji s teh koncev, za katere se večinoma izkaže, da jih zanima le kako bodo iz lahkovernih »iskalcev resnice« iztržili kakšno rupijo več. Ne, zadelo me je od samega sebe in predvsem od tega, da sem se zagledal popolnoma drugačnega, kot sem mislil, da sem. In ko danes na ghatih srečujem številne mlade s tistim svetlečim leskom indijskega spoznanja v očeh, (najbrž prav takšnim, kot se ga takrat v očeh imel tudi sam?), se zavedam, da se Indija ni spremenila kaj dosti; korenito sem se spremenil le jaz in spet sem se zagledal popolnoma drugačnega, kot sem si mislil, da sem bil … Le zakaj ponovno v Varanasiju?

2_resize

JANUAR
Sicer ne vem zakaj, ampak namesto besede Mjanmar stokrat raje uporabljam še tisto staro, (kolonialno) ime Burma. Tako sem se pač navadil, pa še tako lepo eksotično se sliši :-). Če pa rečeš Mjanmar pa je skoraj tako, kot če bi zamijavkala kakšna sitna mačka. No, kakorkoli …
Dečka zamaknjena v prepisovanje svetih tekstov v budistični šoli izžarevata mir in spokojnost, kot se za vsakega pravega budista spodobi. A Burma še zdaleč ni tako idilična, kot se mogoče zdi na tej fotografiji.
Odkar je leta 2011 malo (pa ne preveč …) popustila vojaška diktatura, so se stvari v Burmi spremenile in država se vedno bolj odpira svetu in s tem tudi vedno bolj intenzivnemu turizmu. Počasi, a zagotovo so se že začele težave, ki jih s seboj prinesejo številni in razvajeni zahodni obiskovalci. Sicer lahko rečem, da so v Burmi zagotovo minili časi najhujše samovolje, ko so v večmilijonskem glavnem mestu Rangunu prepovedali vožnjo z motornimi kolesi (ki traja še danes!) samo zato, ker je imela ena od hčera nekega generala v vojaški hunti z njimi slabe izkušnje. Povečano sproščenost se čuti na vsakem koraku, kaj pa čaka to državo v bližnji prihodnosti pa bomo najbrž videli zelo kmalu. Kljub črnogledim napovedim, da bo zadnja vlada t.i. »The Lady«, torej slavne Nobelove nagrajenke za mir Aung San Suu Kyi, kmalu po prvih svobodnih volitvah leta 2015 neslavno propadla, se to ni zgodilo. Marsikdo je pričakoval in tudi napovedoval državni udar, ki naj bi ga izvedla bivša vojaška hunta, (ki ima s tem že veliko prakse :-)), a ta se (za enkrat!) še ni zgodil. Četudi je Aung San Suu Kyi na predsedniških volitvah zmagala, ni zasedla mesta pravega vodje države, saj so ji generali, ki so bili na oblasti zadnja desetletja, to onemogočili s spremembo ustave tik pred volitvami. V parlamentu je četrtina sedežev avtomatično rezervirana za vojsko, kar ji močno otežuje vsakršne zakonodajne spremembe. Kljub temu pa je v Mjanmaru vedno več turistov in danes se država na zunaj prav nič ne razlikuje od kakšne turistično bolj razvite sosede. Seveda pa je ta ocena zelo površna in nepopolna, saj je veliko delov države, ki so še vedno zaprti in nedostopni za tujce. V zvezni državi Rakhine se dogajajo hude kršitve človekovih pravic in etnično čiščenje pripadnikov muslimanske manjšine Rohingya je zahtevalo že približno 40 tisoč smrtnih žrtev (ali pogrešanih, kar najverjetneje pomeni eno in isto!). Po ocenah Združenih Narodov je v sosednje države prebežalo tudi skoraj milijon beguncev. Mjanmar, ki naj bi živel po strogih pravilih nenasilnega budizma (ki je tudi državna religija!), je še enkrat padel na izpitu iz prave demokracije. In če gledamo na državo skozi to prizmo, pa se očitno ni kaj dosti spremenilo vse od rasistično-imperialističnih časov, ki jih je v svoji knjigi Burmanski dnevi tako dobro opisal slavni pisatelj George Orwell. Zamenjali so se samo oblastniki, principi pa so ostali isti …

3_resize

FEBRUAR
Po Jemnu kroži anekdota, da si je Bog po dolgem času ogledal svet, da bi videl, če se je kaj spremenil. Zazdi se mu, da je London ves drugačen, Egipta sploh ne spozna več, za Jemen pa reče: »No, ta pa je ostal točno tak, kot sem ga ustvaril!« In res; ta najrevnejša arabska država je ostala v napol fevdalno-plemenski ureditvi, ki se je vpliv zahodne civilizacije še ni dotaknil in Jemen je tako ostal neobrušen dragulj arabskega polotoka. To idilično gorsko vasico na fotografiji sem posnel v gorovju Haraz in vsakodnevne jutranje meglice jo nehote obarvajo v nekakšno zasanjano romantiko. A življenje v teh hribih še zdaleč ni lahko in Jemen je lahko tudi precej drugačen, kot se zazdi na prvi pogled.
Zagotovo je to ena redkih držav sveta, ki je še vedno močno prežeta s tradicionalnim islamom. Večina Jemencev čuti večjo pripadnost svojemu klanu kot pa državi in plemenska sodišča še vedno sodijo po šeriatskem pravu. Skoraj vsem zločinov botruje na pol legalno krvno maščevanje in polovica prebivalstva se preživlja z manj kot 2 evra na dan. Prav toliko je nepismenih in otroške poroke na podeželju še vedno niso nobena redkost. Večina prebivalcev živi po visokogorskih vaseh, nezakritih žensk skorajda ni in vsi zares molijo petkrat na dan. Zato tudi ni čudno, da je v svoji izoliranosti in s tako slabimi povezavami z zunanjim svetom, Jemen ostal ena glavnih trdnjav Al Kaide. Radikalni skrajneži se namreč z lahkoto zlijejo z lokalnim prebivalstvom in v marsikateri oddaljeni vasi še vedno uživajo popolno podporo. Nikakor ni čudno, da družina Osame Bin Ladna izhaja prav iz jemenske vasi Arubat.
Ta tesna povezava s tradicijo in islamom pa prinaša tudi drugo, veliko zanimivejšo, plat medalje. Civilizacija in potrošništvo v te kraje še nista prodrli in tudi človeški odnosi so ostali taki, kot so bili včasih. Ljudje, še posebej po vaseh, so gostoljubni in do tujcev izjemno prijazni. Celo prerok Mohamed naj bi za Jemence dejal, da so to najbolj prijazni in širokosrčni ljudje, kar jih je kdaj srečal. Vabijo te na svoje domove in te pozdravljajo na ulici, tako da včasih enostavno ne moreš verjeti, da vse to zares prihaja le od srca in ne iz kakšne pritlehne želje po zaslužku ali protiuslugi.
Seveda pa so to le opažanja izpred nekaj let, saj je v Jemnu že od leta 2015 vojna, ki je terjala že skoraj 10.000 civilnih žrtev in tej moriji še nikakor ni videti konca. Jemen za zdaj ostaja hermetično zaprt in kaj se zares dogaja (ali se je dogajalo v zadnjem času!) bomo najverjetneje zvedeli šele čez nekaj (ali mnogo?) let …

4_resize

MAREC
Veliko afriško tektonsko prelomnico lahko poimenujemo kar zibelka človeštva. Ta kontinentalna razpoka se razteza od puščave Danakil in skozi osrednjo Etiopijo proti jezeru Turkana pa vse do Tanzanije. Na območju afriške tektonske prelomnice so bili najdeni najstarejši ostanki hominidov, kar Etiopijo potisne v samo središče iskanja korenin človeške evolucije, reka Omo in jezero Turkana pa sta pridobila nekakšno mitično podobo zibelke človeštva. Niso pa samo te paleolitske najdbe to, kar porečje reke Omo ponuja sodobnemu času. Mursiji, Hamarji, Kari, Bena, Njangatomi, Dasaneči, Arbori in številna druga maloštevilna ljudstva juga Etiopije so se v zadnjih dveh desetletjih soočila z zunanjim svetom, ki bo za njihove kulture nedvomno poguben. Punčka na fotografiji je pripadnica ljudstva Arborov, ki živijo v malo sušnejših delih, stran od reke Omo in so zato še toliko ranljivejši. S prihodom turizma in predvsem tujega, multinacionalnega kapitala v ta najodročnejša področja Etiopije, se je začel proces propada zanimivih plemenskih kultur, ki nekontrolirano izginjajo pred našimi očmi. A prev te skupnosti skrivajo neprecenljivo živo dediščino s katero ne izgubljamo samo enkratnega genetskega zapisa o naši evoluciji, temveč tudi starodavno vedenje in spomin na naše evolucijsko otroštvo. Nemo sprejetje izginotja teh reliktnih kultur ni samo izguba, oziroma pozaba nekega arhaičnega sveta, temveč predvsem izguba možnosti za razumevanje naše sodobne kulture. Žalostno je, da bomo vsa ta ljudstva in njihova nenapisana sporočila izgubili še preden smo jim sploh utegnili prisluhniti.

5_resize

MAJ
Kubo sem obiskal sem že trikrat, prvič leta 1994, ko sem tam posnel eno zanimivejših zgodb svoje foto-kariere. Potapljal in fotografiral sem namreč potapljače in arheologe, ki so pod neposrednim vodstvom El Comandanteja Fidela Castra iskali (in tudi našli!) bajeslovne zaklade številnih španskih galej, ki so se tam potopile od šestnajstega do osemnajstega stoletja. Na Kubi sem se tudi »uradno« poslovil od svoje analogne kariere in tam poslikal zadnjo reportažo na črno-beli film. Letos pa sem na Kubo vodil skupino fotografov in seveda tudi sam malo fotografiral. Glavni trg in osrednja cerkev v Trinidadu je zagotovo kraj, ki je zame eden najbolj fotogeničnih na Kubi. Še posebej večerna svetloba je tu tako posebna, da lahko brez pretiravanja rečem, da take ni nikjer drugje na svetu. Presodite sami …
Seveda se je Kuba v teh, skoraj petindvajsetih, letih korenito spremenila. Še posebej, ko je trdo Fidelovo roko zamenjala malo mehkejša roka njegovega brata Raula. Nasledil ga je, sicer prav tako trdolinijski, komunist Miguel Diaz-Canel, a nikoli se ne ve, kam bo kubanska ladja obrnila krmilo, še posebej zdaj, ko je patološko nestabilni Trump ponovno ohladil ameriško-kubanske odnose. A to pravzaprav niti ni tako zelo pomembno, spremembe na Kubi so kljub temu gigantske.
Že dolgo se govori, da je na Kubo treba oditi čim prej, saj naj bi bili tej zadnji oazi komunizma šteti dnevi in če jo hočemo doživeti tako, kot je bila v najboljših Fidelovih časih, naj bi bil že skrajni čas za obisk. A kaj to pomeni? Da bi se vsega presiti zahodnjaki lahko že zadnjič naslajali ob dolgih vrstah za kruh in druge osnovne dobrine v praznih trgovinah, tako kot včasih? Da bi lahko še naprej po mili volji jedli jastoge za euro ali dva, se vozili v prekrasnih starodobnih ameriških limuzinah in si v postelje vlekli mlada dekleta neverjetne lepote in jih potem odpravili z nakupom kakšnega koktejla in poceni T-shirta? Ne, jaz si take nostalgije po zverinjaku poteptanih človekovih pravic pač ne želim. Kubancem privoščim vse kaj drugega! A na Kubo se že potihem tihotapi vsemogočni kapitalizem, in če si drznim parafrazirati Karla Marxa, trenutno opij za kubansko ljudstvo ni religija, pač pa ravno Kapitalizem (zapisan namenoma z veliko začetnico!).
Pri vsem tem pa nekaj zelo žalosti … Prav nič ne kaže, da bi Kuba kljub desetletjem gospodarskega zastoja lahko brez težav preskočila nekaj obdobij industrijske in postindustrijske revolucije, ki je ekološko uničila večino našega planeta skupaj z marsikatero osebnostno vrednoto, in na miren način preskočila v novo digitalno – informacijsko obdobje. In seveda ob tem ohranila svoje naravne lepote in bogastva. A očitno ne gre drugače in čuti se, da tudi Kubanci že ponavljajo napake prihajajočega turbokapitalizma, ki se jih zahodni svet s svojimi izkušnjami sicer zaveda, a za odpravo večine od njih je že zdavnaj prepozno.

6_resize

JULIJ
Vedno znova je treba še dodatno napeti ušesa, ko odhajamo v kakšno deželo, državo ali državico, ki se ji ime začne z »Nova…«. Na primer: Nova Škotska, Nova Funlandija, Nova Gvineja, Novi Hebridi … pa tudi Nova Kaledonija. Že ime nam takoj pove, da so to države iz tistih najbolj »veličastnih« časov naše zgodovine, ko si je nekaj, danes na videz tako krotkih in mir ljubečih, evropskih velesil brez slabe vesti prisvajalo 90 odstotkov ostalega planeta. Na primer: neki zarukani priseljenci iz angleškega Hampshira so s puškami v rokah kolonizirali severno Ameriko in v kakšni pijanski blodnji se je komu zazdelo, da je tista indijanska vas in pokrajina pred njim v dlako podobna njihovi rodni anglosaksonski grudici. Bogato zaripel od dobre doze ruma pomešane s še večjo dozo domotožja, je ves v zanosu vzkliknil: »Tu je pa čisto tako, kot v našem prelepem rodnem Hampshiru!«… In tako smo za vse večne čase dobili New (Novi) Hampshire!
Nič drugače ni bilo tudi z Novo Kaledonijo. Kapitan Cook, (ki je bil škotskega rodu!) je na te otoke kot prvi Evropejec stopil že leta 1774 jih poimenoval Nova Kaledonija, kar je izpeljanka iz latinskega imena za Škotsko. Otoke so Angležem kasneje sicer izpulili Francozi v neki umazani kupčiji s kolonijami, surovinami ter sužnji in za zdrav začetek so na enem od teh rajskih otokov takoj ustanovili kazensko kolonijo ter tja poslali kakih 20 tisoč zapornikov. Domorodce so ljubeče poimenovali »Kanaki«, kar je zelo hitro pridobilo zaničevalni pomen v besednjaku evropske kolonialne gospode.. No, Kanake so kmalu po prihodu naše »civilizacije« zdesetkale nalezljive bolezni, alkohol, misijonarji in pa strog kolonialno-rasistični režim, tako pač, kot je bil v tretjem svetu ustaljen običaj. Nova Kaledonija pa je danes kljub separatističnemu gibanju v devetdesetih še vedno del Francije. Drugi največji koralni greben na svetu (takoj za avstralskim!), nedotaknjena narava polna endemitskih živali in rastlin, odlična klima, majhna gostota prebivalstva, po evropskih standardih urejena komunala in vse ostalo, varna oddaljenost od ostalih perečih problemov sveta, pa še marsikaj bi se našlo … Vse to so okoliščine, ki so me pripeljale do tega, da vedno znova rečem: » Če ne bi mogel (ali smel!) več živeti v Sloveniji, bi bila Nova Kaledonija zagotovo država, kamor bi se z največjim veseljem takoj preselil.

7_resize

AVGUST
Ko mi je letos na počitnicah (spet!!!) zazvonil telefon, ki sem ga, na pol namenoma nekje skrival, da bi bil čim manj dosegljiv, sem pač odgovoril. Klical me je prijatelj Igor Savič, s katerim se poznava že kakšnih dvajset let. S prijateljem in potapljaškim buddyem Vedranom Dorušićem sta namreč dan pred tem na otoku Pagu odkrila eno najzanimivejših potapljaških lokacij, kar so jih našli v zadnjih letih. Pregledovala sta neke precej nezanimive podvodne grebene v neposredni bližini potapljaškega centra Foka, ki ga vodi prav Vedran. Nove potapljaške lokacije so za vsak potapljaški center vedno dobrodošle, a niti slučajno nista upala na tako epohalno odkritje. Ko sta se približala, kot se je zdelo, velikemu temnemu kupu kamenja, sta popolnoma osupla ugotovila, da gre za ogromno kopico amfor. Že na prvi pogled jima je bilo jasno, da sta prva potapljača, ki sta uzrla to povsem nedotaknjeno najdišče, saj ni bilo nikakršnega sledu o tem, da bi kakšno od amfor kdo že odnesel ali izkopal iz peska. Veselje je bilo nepopisno, saj vsak potapljač, ki naleti na nekaj podobnega ve, da je to res izjemna sreča, ki se zgodi le zelo, zelo redkim izbrancem. Po potopu sta najdbo takoj prijavila hrvaški pristojnim inštitucijam in policija je nemudoma izdala odlok o prepovedi približevanja najdišču. Podvodni arheologi so zelo hitro izvedli tudi prvi strokovni ogled in arheologinja dr. Irena Radić Rossi ocenjuje, da se je ta rimska ladja potopila nekje okrog prvega stoletja pred našim štetjem, na njej pa je tovor od 600 do 800 nedotaknjenih amfor tipa Lamboglia II. V takih amforah so večinoma prevažali oljčno olje, včasih pa tudi vino. Nekaj od amfor ima še nedotaknjene glinene čepe, kar daje upanje, da se bo s kemijsko analizo dalo ugotoviti kaj je bilo v njih. Nedaleč stran so našli tudi veliko svinčeno sidro in na njem napis Straton. Že samo to je velika redkost, saj Rimljani sider po navadi niso podpisovali in so jih večinoma krasili le z motivi rib ali delfinov. Kaj naj bi napis pomenil za enkrat še ostaja uganka …
Približno 25 metrov dolga in 8 metrov široka ladja se je potopila na sorazmerno majhni globini okrog 35metrov in s tem daje veliko upanja za kakšne resnejše arheološke raziskave, ki se jih bodo hrvaški arheologi lotili še letos. Seveda pa se obenem že razmišlja tudi o pametni zaščiti najdišča, saj je izkušnja potopa na tako razbitino res enkratna. Za enkrat se mnenja nagibajo k tem, da bi arheologi za pridobivanje dragocenih podatkov izkopali le majhne sonde, vse ostalo pa bi pustili nedotaknjeno in posledično bi bila potopljena ladja lahko na ogled potapljaškim navdušencem in arheologom. Seveda je varnost in nedotakljivost najdišča na prvem mestu in v ta namen bodo pripravili najsodobnejšo elektronsko nadziranje, tako da bo najdišče pod štiriindvajseturnim nadzorom.

8_resize

OKTOBER
Če bi me vprašali katera fotografija je moja najljubša, bi se ta črno-bela fotka iz indijske Kolkate zagotovo prebila med mojih prvih pet. Vedno sem rad gledal in fotografiral vse vrste odsevov, saj mi spajanje popolnoma različnih pogledov v različne smeri, združenih v eni sami fotografiji predstavlja velik izziv. In to seveda brez pomoči sodobnih računalniških programov, da ne bo kakšne pomote. Pravzaprav je ena mojih prvih (boljših … :-)) fotografij prav tako odsev. In to portret mojega takratnega dekleta v oknu prijateljeve dnevne sobe. Od nastanka te fotografije je minilo že kakšnih 40 let, a kljub temu, da je od takrat preteklo že toliko časa, mi je še vedno ljuba in sem nanjo ponosen. Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da sem tole »oktobrsko« fotografijo za letošnji koledar posnel leta 2012 na ladji za prevoz potnikov na Gangesu, ko sem v Indijo odšel s prav istim dekletom s tistega daljnega in okenskega odseva. Le da sva bila zdaj že dolga leta le še dobra prijatelja in sodelavca; ona je v Kolkati pisala tekst, jaz pa sem fotografiral. Ja, tudi če bi si v mladosti hoteli izmisliti najbolj nore kombinacije in dogodke za v prihodnost, nikoli nismo kos življenju, ki nam vedno pripravi še veliko večja presenečenja.

začetki_55a_resize
9_resize

NOVEMBER
Begunska agonija Sahravijev, to so s svojih ozemelj pregnani prebivalci Zahodne Sahare, traja že od leta 1975, torej več kot štirideset let. Točneje od takrat, ko so Španci, kot zadnjo afriško kolonijo, zapustili ozemlje Zahodne Sahare. Takoj potem sta ta teritorij zasedla Maroko in Mavretanija. V oboroženem spopadu, ki uradno še vedno traja, so si Sahraviji, pod vodstvom Fronte Polisario, nazaj sicer priborili manjši del svojih ozemelj, a večina še vedno ostaja pod okupacijo Maroka, ki je na meji z osvobojenim ozemljem zgradil najdaljši zid na svetu. Dolg je celih 2700km, zavarovali pa so ga tudi s približno 7 milijoni protipehotnih in protitankovskih min. Maroko naj bi za vzdrževanje tega zidu in okupacijo na dan porabil približno 5 milijonov dolarjev. Številka se sicer sliši smešno visoka, a če vemo, da so v Zahodni Sahari ogromna nahajališča fosfatov in še nekaterih drugih surovin, v priobalnem morju pa izjemno bogat ribolov, nam stvar postane precej bolj razumljiva. Vse to seveda izkorišča Maroko in dobički so izjemni. Evropa je potihem pristavila svoj lonček in hinavsko molči, prislovično goljufivi in dvolični Združeni narodi pa so Sahravije z lažnimi obljubami o referendumu že leta 1991 spravili v ta pat položaj. Klasika pač … In spet smo tam, kjer se začnejo prav vse vojne in konflikti na tem svetu – pri denarju namreč!
Alžirci so številnim beguncem že v sedemdesetih odstopili kar lep košček svoje države, kjer so si lahko postavili 6 begunskih taborišč. No, temu koncu Alžirije sicer ljubkovalno pravijo Hudičev vrt, saj je to ena najnegostoljubnejših puščav v Sahari, a Sahravijem je vseeno uspelo organizirati kar spodobno državico v državi, kjer je življenje skrajno težko, a vseeno do neke mere znosno. Tu danes po grobih ocenah živi nekje okrog 200.000 ljudi. Zanimiva pa je tudi vloga žensk, ki je precej drugačna, kot smo jo vajeni v islamskem svetu. Ženske namreč zavzemajo skoraj polovico vodilnih položajev v sahravijski družbi in so udeležene pri odločanju, tako na družinskem, kot tudi na družbenem nivoju. Marsikdo se zgraža nad popolno zakritostjo ženske na moji fotografiji. A nikoli ne smemo soditi prehitro! Vsa ta obleka in zakrivanje nimajo nobene zveze z zapovedmi islama, pač pa se ženske v močnem saharskem soncu želijo le zaščititi pred običajno porjavelostjo kože. Višek ženske lepote je namreč čim bolj bela koža po celem telesu. Skratka nič drugega kot le nečimrnost -popolnoma enako kot kakšna naša turistka, ki cele počitnice preleži na plaži in se ves čas, kot na ražnju, nastavlja škodljivim sončnim žarkom …? Ja, vsak po svoje pač!