KOLEDAR – ŽIVLJENJE PAČ …

Leta 2018 sem se odločil, da bom pričel z serijo koledarjev z naslovom Življenje pač …
Zamislil sem si ga kot nekakšno stalnico, skozi katero bom lahko vsako leto povedal in pokazal nekaj drugega: o različnih čustvenih stanjih, vrednotah ter življenjskih danostih, predvsem pa o mojem intimnem odnosu do njih.
Torej vsako leto nekaj drugega. Druge fotografije, drugačna tematika in drugačno razmišljanje …

Življenje pač … V zrcalu

 

Iz uvoda:

Ljudje smo res čudna bitja … Ves čas smo zaskrbljeno zagledani v prihodnost in le redko živimo v trenutku sedanjosti. Kakršnakoli že ta je … Še toliko bolj paradoksalno pa je to, da starejši ko smo, bolj to drži. Le kot zelo majhni otroci smo sposobni živeti v danem trenutku in v popolnem zanikanju tistega, kar se bo (morda?) zgodilo kdaj kasneje. A bolj ko se staramo in se nam prihodnost neusmiljeno krajša, bolj se je zavedamo in bolj nam postaja pomembna.
Vodilna tema mojega lanskega koledarja je bil čas, pravzaprav »brezčasje«, in ne morem se znebiti občutka, da se je v tem naslovu, resda čisto po naključju, skrivalo nekaj preroškega. Že v začetku leta 2020 se je namreč čas za človeštvo nekako ustavil in imel sem občutek, kot da se je ves planet začudeno nehal vrteti v luči dogodkov, ki so se odvijali pred našimi očmi. Govorim seveda o pandemiji koronavirusa SARS-CoV-2. Ne bom se spuščal v podrobnosti tegob, ki smo jih bili (in jih še bomo) prisiljeni preživeti, omejil se bom le na to, kako me je ta neprostovoljna izolacija brez pravih medčloveških stikov oropala bolj ali manj ustaljenega načina življenja in me nasilno oddaljila od ljudi okrog mene. Prepričan sem, da se ob tej radikalni spremembi nisem samo jaz uzrl iz precej drugačnega zornega kota, kot mi ga je prej narekovalo moje bolj ali manj običajno življenje. A zame je bila ta globalna svetovna kriza obenem tudi zanimiva priložnost, da se v luči pandemičnega zrcala ozrem na vse, kar se mi je v življenju dogajalo doslej, in da se morda naučim te spomine in doživetja ceniti tudi skozi prizmo prihodnosti. In to prihodnosti, ki lahko v vsakem trenutku postane še veliko bolj negotova, kot smo si jo sploh lahko predstavljali.
Zato sem se za letos odločil, da taka razmišljanja in predvsem svoje spomine počastim z izborom fotografij, ki so vse do zadnje nastale v tistem »daljnem« in skoraj pozabljenem analognem času, ko smo fotografije še arhaično zapisovali na magični celulojdni trak, ki se mu je reklo film. Upam, da bom s tem tudi vam pričaral čudovito patino mojih izgubljenih (a vendar lepo shranjenih!) trenutkov, skozi katere se sam veliko lažje in predvsem bolj pomirjeno zazrem v prihodnost. Kakršnakoli že bo …
Čeprav je vsak koledar že po definiciji namenjen načrtovanju in sledenju prihodnosti, se mi zdi nadvse pomembno, da se na tak ali drugačen način spomnim tudi dni, ki so že za mano, in se s pomočjo teh izkušenj pomirjen podam na pot, ki me še čaka. Morda v zrcaljenju teh koledarskih podob, ki so pred vami, tudi sami najdete navdih za lep dan, mesec, leto in ga podelite s svojimi najbližjimi …
Arne Hodalič

Kje lahko kupite koledar :

Koledar lahko naročite preko spleta pri založbi DIDAKTA … NAROČI KOLEDAR 

Za naročilo večjih količin nam pišite na info@arnehodalic.com

Življenje pač … BREZČASJE

 

Iz uvoda:

Čez dobrih pet let bomo praznovali verjetno najpomembnejše odkritje v znanosti, ki ga lahko strnimo v skoncentrirano formulo  E = mc2. Gre seveda za Einsteinovo teorijo relativnosti, ki nas uči, da je čas odvisen od hitrosti, s katero se gibamo in od težnosti, v kateri se nahajamo. Če poenostavim – hitreje kot se gibamo glede na (konstantno) svetlobno hitrost in bliže kot smo viru gravitacije, počasneje nam čas teče. Pa ne skrbite, ne  bom se spuščal na znanstveni nivo glede te teorije (ker je itak ne razumem dovolj … 🙂 ), pač pa bom ostal le pri preprosti (vsem razumljivi) razlagi. GPS sateliti, ki skrbijo, da se ne izgubimo tako zlahka, krožijo okrog zemlje na relativno majhni višini 20 km, kjer je gravitacija za malenkost manjša kot na Zemlji. Zaradi tega jim čas teče hitreje, ampak ker potujejo s hitrostjo 14000 km/h jim čas obenem teče počasneje. Zato morajo imeti na krovu zelo precizno uro, ki popravi in sinhronizira njihov čas glede na čas, ki teče nam na Zemlji. Če tega ne bi bilo, bi se v določanju naše pozicije na tleh zmotili za približno 8 km na dan. In to vsak dan!

Kaj pa mi in naš čas? Na žalost je ravno obratno, kot s sateliti … Bolj kot hitimo, manj časa imamo. No, da ne bo pomote – samo zdi se nam tako! Torej ni naključje, da sem letos na svojem koledarju, se pravi merilcu pretečenega in bodočega časa, izbral prav temo BRAZČASJE. Ko se boste zazrli v vse dni, ki so za vami in v tiste, ki vas še pričakujejo, se za hip  ustavite, razmislite in ne pozabite, da je čas vendarle relativen: pomembno je predvsem, da vemo zakajs kom in na kakšen način ga porabimo!

Arne Hodalič

Življenje pač … SVOBODA

 

Iz uvoda:

Zame je svoboda to, da lahko delam, kar si najbolj želim – fotografiram!
Počasi prihajam v tista leta, ko človek začenja vleči črto pod življenjem, ki nam vse prehitro mineva. Očitno se to pozna tudi pri mojih koledarjih, ki so že sami po sebi nekakšni simbolični merilci pretečenega in hkrati prihajajočega časa. Zato sem letos vse skupaj zastavil nekoliko drugače. Koledar z naslovom »Življenje pač …«, sem si zamislil kot nekakšno stalnico, skozi katero bom lahko vsako leto povedal in pokazal nekaj drugega: o različnih čustvenih stanjih, vrednotah ter življenjskih danostih, predvsem pa o mojem intimnem odnosu do njih. Letos bom začel s svobodo, ki je ena najpomembnejših vrednot za vse nas. Zame morda še posebej!

In zakaj letos SVOBODA?
Bolj kot potujem po tem našem planetu, bolj se zavedam, da ima svoboda nešteto oblik in obrazov, a mnogokrat je ta vrednota za marsikoga veliko preveč samoumevna. Dokler jo imamo, se je sploh ne zavedamo, ko pa je ni več, nam postane osnovno vodilo naših naprezanj, da si jo spet pridobimo. In prav zato sem s tem koledarjem želel opozoriti na različne oblike svobode, da tudi vam ne bi postala povsem običajna in na videz nepomembna. Brez moraliziranja in obsojanja vas torej vabim na kratek izlet po »mojih« oblikah svobode. Naslednje leto pa seveda nekaj novega …
Za konec pa lepo in svobodno leto 2019.
Arne Hodalič

error: Content is protected!