Krožni paradiž

Zimski solsticij je uspešno za nami in že smo stopili v (staroslovansko) novo leto. Pravzaprav zelo dober občutek! A če dobro premislim, le ni vse tako enostavno.
Če bi me vprašali, ali si želim živeti celo leto na beli, peščeni plaži kakšnega tropskega paradiža, obkroženega s koralnimi grebeni in kokosovimi palmami, bi bil moj odgovor zagotovo odločen NE! Ne samo zato, ker sem v takih paradižih že velikokrat bil in tudi ugotovil, da je to samo naš sen in blodna predstava o nečem neskončno lepem, kar pravzaprav ne obstaja , nikoli ni, in nikoli ne bo obstajalo. Prav vsak (ampak prav vsak!!!) dan je enak prejšnjemu (in tudi naslednjemu), sonce se vsak dan dvigne točno ob 6ih zjutraj in zvečer pade za horizont natanko ob 18ih. Vsak dan, leto in dan … Da zblazniš!  Pa to ni še nič; neštete realne, a zaradi turistov ali pa mogoče zaradi kakšnih pritlehnih interesov svetovnega kapitala, pod preprogo pometene težave takih krajev, mi zagrenijo okus po še tako čudoviti eksotiki. V stvarnem svetu je pač nemogoča in zato povsem nedosegljiva. A prav to, kar nam je nedosegljivo in česar nimamo sami v tistem trenutku, je obenem tudi tako zelo mikavno. Saj poznate tisti slovenski pregovor, da je trata na sosedovem vrtu vedno bolj zelena od naše? No, Slovenclji smo sicer ob tem šli še korak dlje in iskreno zaželeli sosedu z lepšo travo tudi to, da mu za povrh crkne še krava, a to je že iz drugega pregovora in ni predmet današnjega pisanja . Skratka, vedno in povsod si najbolj želimo tistega, kar nam je čim bolj oddaljeno in zavito v želje prihodnosti … A  kaj je pravzaprav lepšega, kot živeti nekje v subtropsko-alpsko-panonsko-jadranskem svetu, ki ga »pestijo« hitro sledeči si letni časi? Točno tam, kjer se temperature s poletnih +40st Celzija lahko spustijo do celo -25stopinj minusa pozimi.
In kako se mi vrti življenje v teh krajih? Še preden se je dobro končalo poletje, sem si že zaželel vročega kostanja in kuhanega vina, med tem ko bi mi pod nogami šumelo suho listje in komaj sem se obrnil, so se po ljubljanskih ulicah že prižgale novoletne luči, v hribih pa je zapadlo na metre snega. In kaj si zaželiš ob tem, ko izza zarošenega okenskega stekla gledaš v mrzlo sivo nebo iz katerega naletavajo snežinke? Roko na srce; najprej seveda pomisliš na to, da ni bolj brezplodnega dela, kot je kidanje snega in da Sizif (če bi živel pri nas in ne v takratni Grčiji) ne bi bil na vrh hriba valil skale, pač pa bi do konca večnosti kidal sproti topeči se sneg pred mojo hišo. A že takoj naslednja miselna želja je ta, da bi sonce spet ogrelo travnike in gozdove, da bi na drevesih začelo poganjati tako živozeleno listje, da bi ga kar jedel in da v barvah zacveti vse, kar sploh lahko zacveti. A že kmalu potem, ko se potim v prvih kilometrih nove pomladno-kolesarske sezone in ob tem gledam regratove cvetove po travnikih, že premišljujem kje vse se bom poleti potapljal, lovil ribe ali pa pod vodo samo fotografiral. In poletje je naslednji hip tu! Ko se dodobra naveličam od vročine sparjenih dni, mi misli kar same uidejo k sprehodu po meglenem in poplavljenem ljubljanskem barju s fotoaparatom v roki. In pride tudi to … Pa spet znova in znova in znova in znova v vedno novem krogu pričakovanj in želja.
Prav zato imam neskončno rad čisto vse; od ledeno-zimskih, preko zeleno-pomladnih in sončno-poletnih, pa vse do megleno-jesenskih dni. Samo na žalost nikoli takrat, kadar moram v njih živeti, pač pa vedno z majhnim, časovno-faznim zamikom v prihodnosti. In ravno to je tista čarobnost našega paradiža, ki mi s takimi obljubami podžiga veselje do vsakega novega dneva in novega letnega časa, ki si ga neprestano želim, da bi bil že čim prej tu.

Torej vam vsem ob koncu leta 2017 in ob začetku novega 2018 želim še ogromno želja po novih željah!

6 Comments
  • Irena Rebula

    24.12. 2017 at 12:15 Reply

    Lepo napisano. Tudi tebi in Katji želim veselo Koledo ali sončev obrat zmago svetlobe nad temo . Irena Rebula

  • Lojze Kalinšek

    24.12. 2017 at 12:34 Reply

    Se strinjam v vsem zapisanem, čas v kruti realnosti ob vseh teh neskončnih možnostih in željah prehitro teče. Vedno bolj se med temi trenutki zavedam tega in premalokrat kar se da najbolje uživam trenutek tukaj-zdaj. Vse najboljše, Arne!

  • Maja Dobravc

    24.12. 2017 at 13:09 Reply

    Zelo poučna življenjska lekcija. Super napisano in zelo podobno kot se vije v moji glavi.
    Vse dobro želim tudi jaz! In naj bo čim več trenutkov, v katerih smo točno tukaj in zdaj.
    Letni časi pa naj nam še naprej dajejo to začimbo oziroma privilegij življenja v naši podalpski deželici. 🙂

  • Anton Tomažič

    27.12. 2017 at 02:18 Reply

    Sem z veseljem prebral! Dolgo živeti na eksotični tropski plaži in od tega zblazneti? Tebi Arne to čisto verjamem… marsikdo pa ne bi… tako zelo različni smo si… Ti pa si tako ustvarjalen, da bi ti kaj hitro zmanjkalo izzivov, različnih fotografskih motivov… Zanimiv se mi zdi poudarek na pomembnosti različnih letnih dob, vremenskih pogojev, sprememb v naravi… Za tiste, ki pa niso ustvarjalni, bi pa kar dlje veljalo, da je smisel življenja ležanje na plaži… Lep pozdrav!

  • Dobrin & Julia

    27.12. 2017 at 08:45 Reply

    Bravo, Arne, vedno znova in znova presenečaš ne samo s sporočilnostjo tvojih mega fotk in ne samo z globino tvojih potopov, ampak tudi z globino tvojih občutkov, razmišljanja in pisanja. No, mi je takoj lažje se spet prebujati v tole mračno jutro 🙂
    Naj se vama s Katjo dogaja čim več iger svetlobe, časa, situacij in prostora, da bosta lahko še nam, navadnim smrtnikom pokazala kako je biti ob pravem času na pravem mestu in najti motiv, ki ga ne vidi vsak 🙂
    Objem, Dobrin in Julia

  • […] Svoje misli je lepo zaokrožil tudi Arne v zadnjem blogu. Z okusom […]

Post a Comment