Zimski solsticij je uspešno za nami in že smo stopili v (staroslovansko) novo leto. Pravzaprav zelo dober občutek! A če dobro premislim, le ni vse tako enostavno.
Če bi me vprašali, ali si želim živeti celo leto na beli, peščeni plaži kakšnega tropskega paradiža, obkroženega s koralnimi grebeni in kokosovimi palmami, bi bil moj odgovor zagotovo odločen NE! Ne samo zato, ker sem v takih paradižih že velikokrat bil in tudi ugotovil, da je to samo naš sen in blodna predstava o nečem neskončno lepem, kar pravzaprav ne obstaja , nikoli ni, in nikoli ne bo obstajalo. Prav vsak (ampak prav vsak!!!) dan je enak prejšnjemu (in tudi naslednjemu), sonce se vsak dan dvigne točno ob 6ih zjutraj in zvečer pade za horizont natanko ob 18ih. Vsak dan, leto in dan … Da zblazniš!  Pa to ni še nič; neštete realne, a zaradi turistov ali pa mogoče zaradi kakšnih pritlehnih interesov svetovnega kapitala, pod preprogo pometene težave takih krajev, mi zagrenijo okus po še tako čudoviti eksotiki. V stvarnem svetu je pač nemogoča in zato povsem nedosegljiva. A prav to, kar nam je nedosegljivo in česar nimamo sami v tistem trenutku, je obenem tudi tako zelo mikavno. Saj poznate tisti slovenski pregovor, da je trata na sosedovem vrtu vedno bolj zelena od naše? No, Slovenclji smo sicer ob tem šli še korak dlje in iskreno zaželeli sosedu z lepšo travo tudi to, da mu za povrh crkne še krava, a to je že iz drugega pregovora in ni predmet današnjega pisanja . Skratka, vedno in povsod si najbolj želimo tistega, kar nam je čim bolj oddaljeno in zavito v želje prihodnosti … A  kaj je pravzaprav lepšega, kot živeti nekje v subtropsko-alpsko-panonsko-jadranskem svetu, ki ga »pestijo« hitro sledeči si letni časi? Točno tam, kjer se temperature s poletnih +40st Celzija lahko spustijo do celo -25stopinj minusa pozimi.
In kako se mi vrti življenje v teh krajih? Še preden se je dobro končalo poletje, sem si že zaželel vročega kostanja in kuhanega vina, med tem ko bi mi pod nogami šumelo suho listje in komaj sem se obrnil, so se po ljubljanskih ulicah že prižgale novoletne luči, v hribih pa je zapadlo na metre snega. In kaj si zaželiš ob tem, ko izza zarošenega okenskega stekla gledaš v mrzlo sivo nebo iz katerega naletavajo snežinke? Roko na srce; najprej seveda pomisliš na to, da ni bolj brezplodnega dela, kot je kidanje snega in da Sizif (če bi živel pri nas in ne v takratni Grčiji) ne bi bil na vrh hriba valil skale, pač pa bi do konca večnosti kidal sproti topeči se sneg pred mojo hišo. A že takoj naslednja miselna želja je ta, da bi sonce spet ogrelo travnike in gozdove, da bi na drevesih začelo poganjati tako živozeleno listje, da bi ga kar jedel in da v barvah zacveti vse, kar sploh lahko zacveti. A že kmalu potem, ko se potim v prvih kilometrih nove pomladno-kolesarske sezone in ob tem gledam regratove cvetove po travnikih, že premišljujem kje vse se bom poleti potapljal, lovil ribe ali pa pod vodo samo fotografiral. In poletje je naslednji hip tu! Ko se dodobra naveličam od vročine sparjenih dni, mi misli kar same uidejo k sprehodu po meglenem in poplavljenem ljubljanskem barju s fotoaparatom v roki. In pride tudi to … Pa spet znova in znova in znova in znova v vedno novem krogu pričakovanj in želja.
Prav zato imam neskončno rad čisto vse; od ledeno-zimskih, preko zeleno-pomladnih in sončno-poletnih, pa vse do megleno-jesenskih dni. Samo na žalost nikoli takrat, kadar moram v njih živeti, pač pa vedno z majhnim, časovno-faznim zamikom v prihodnosti. In ravno to je tista čarobnost našega paradiža, ki mi s takimi obljubami podžiga veselje do vsakega novega dneva in novega letnega časa, ki si ga neprestano želim, da bi bil že čim prej tu.

Torej vam vsem ob koncu leta 2017 in ob začetku novega 2018 želim še ogromno želja po novih željah!