Lekcija iz zgodovine (ki se ponavlja …)

Dvajseti januar, vsake štiri leta, je za Ameriko pomemben dan. Inavguracija novega predsednika namreč! A na današnji dan, točno pred 36 leti se je zgodilo še nekaj, in oba dogodka sta še kako povezana. Končala se je t.i. »kriza s talci«, ko so iranske oblasti po enem letu, dveh mesecih, dveh tednih in dveh dneh izpustile 66 uslužbencev ameriškega veleposlaništva. Zagrizeni numerologi bi v teh številkah zagotovo našli kakšno pomenljivo teorijo zarote ali pa vsaj delovanje nadnaravnih in nam nedoumljivih sil, ampak na vsak način se je treba zavedati, da se vsaka kriza začne že veliko prej, preden sploh izbruhne. Recimo moja kriza srednjih let se je začela že takoj po končani gimnaziji, a po besedah mojih bližnjih, še vedno krepko traja. A vrnimo se raje v Iran in poglejmo kakšni so bili tam predpogoji za njihovo krizo s talci…
Iranski politik Mohamed Mosadek je bil demokratično izvoljeni predsednik vlade Irana med letoma 1951 in 1953. Njegova vlada je vpeljala vrsto političnih reform za socialno varnost, lastništvo zemlje, nacionalizirali pa so tudi naftno industrijo v državi. Le kako nenavadno :-), prav nafta pa je predstavljala temelj ekonomskih interesov in zahodnega političnega vpliva v državi. Seveda Mosadekova demokracija ni bila taka demokracija, ki bi bila všeč zahodnim demokracijam, zato so ga z državnim udarom pod vodstvom ameriške CIA in britanske MI6 leta 1953 zrušili. V imenu demokracije seveda … Mosadek je bil tri leta zaprt v samici, nato pa do smrti v hišnem priporu. Tudi to je bil uvoz prave doze zahodne (in edine demokratične) demokracije!
Na oblast je z ameriško pomočjo kmalu prišel šah Reza Pahlavi, ki je (zelo demokratično!) sam sebe takoj razglasil za absolutnega vladarja Irana. In seveda poslušno ubogal vse, kar so mu naročili zahodni demokrati. Predvsem glede neizmernih iranskih zalog nafte … Zelo hitro je vzpostavil kult osebnosti in metodično začel zatirati politično opozicijo, njegova vlada pa je bila v Iranu deležna vedno večjih očitkov zaradi korupcije in vsemogočih ekscesov. Na čelo tega upora je prišel ajatola Homeini, a kljub temu, da so oblasti demonstracije nasilno zatirale, se vstaja ni polegla. Januarja 1979 je šah Pahlavi po nasvetu sodelavcev z družino odšel iz države, da bi se situacija umirila. Oblast je prevzela začasna vlada, ki je dovolila izgnanemu Homeiniju vrnitev v Iran in pričeli so izpuščati politične zapornike. Šah se ni nikoli več vrnil in Homeini je z močno podporo ljudstva pričel s prevzemom oblasti. Iran je postal islamska republika.
Kmalu potem, 4. novembra 1979, je množica protestnikov, večinoma študentov, vdrla v ameriško veleposlaništvo in zajela 66 uslužbencev. Marincem, ki so varovali zgradbo, ni uspelo odvrniti demonstrantov in uslužbenci veleposlaništva so imeli čas le še za uničenje pomembnih (najbrž tudi zelo obremenilnih?) dokumentov ter ostale vohunske elektronske opreme. Mimogrede, med protestniki si je voditeljsko-državniške izkušnje (z zasliševanjem talcev!) pridobival tudi kasnejši iranski predsednik Ahmadinedžad.
Iranci so zahtevali šahovo izročitev ter prenehanje vmešavanja ZDA v iransko politiko. Po predvidevanjih, je takratni predsednik Jimmy Carter njihove zahteve seveda zavrnil. Ko je ameriška administracija ugotovila, da se zadeve s talci ne bo dalo rešiti po diplomatski poti,  so se začele priprave na vojaško reševalno akcijo. Operacija »Orlovi kremplji« se je začela 24. aprila 1980, a je zaradi serije vojaških napak in slabih vremenskih razmer zelo neslavno propadla. V krempljih (pa ne v orlovih …) je v Iranu za vedno ostalo 8 ameriških specialcev in en iranski civilist.

In kako se je kriza talcev končala? Dvajsetega januarja 1981 so bili talci izpuščeni in ni naključje, da se je to zgodilo le nekaj minut potem, ko je Belo hišo prevzel novi ameriški predsednik, Ronald Reagan.
Seveda je Reagan ta dogodek takoj pripisal svoji filmsko-kavbojsko-hardline administraciji, ki naj bi že s samo podobo močnega republikanskega voditelja tako prestrašila Irance, da so v hipu končali več kot enoletno krizo. A resnica je seveda drugje. Reagan je že pred izvolitvijo začel pogajanja z Iranci in jim obljubil (in tudi dobavil) velike količine najnovejšega orožja, ki je Irancem prišlo zelo prav, saj se je že slabo leto po tem začela krvava, osemletna vojna med Irakom in Iranom. Terjala je več kot milijon žrtev na iranski strani in pol milijona na iraški strani … A ker je obramba demokracije vseeno sveta dolžnost vseh zahodnih sil, so ZDA takoj priskočile na pomoč Sadamu Huseinu v Iraku, ki je brez opozorila in zelo demokratično napadel Iran. Pomagali so mu tako z orožjem, kot tudi z podrobnimi vohunskimi storitvami o iranski oborožitvi. Kar pa verjetno ni bilo tako zelo težko, saj je bilo treba le pogledati v dokumente, kaj vse so leto nazaj dobavili Irancem. Ceno vojaške pomoči so Iračani seveda plačali v nafti … Zmagovalca v tej vojni itak ni bilo (razen nekaj zeloooo bogatejših zahodnih naftnih družb!), in vse se še vedno vrti naprej, na podoben način, kot se je takrat. Kakšne posle pa že zdaj sklepa, od biznisa napol nori, Thronald Dump, (ne, nisem se zmotil v imenu, prevod je znan),  nočem niti vedeti, saj bi me postalo strah. In vas bo tudi…
Kljub temu, da so od iransko – iraške vojne pretekla že desetletja, sem jo med svojim obiskom Irana še vedno zelo močno občutil. Mogoče samo podzavestno, če pa se to vidi tudi na mojih fotografijah s te poti, pa ocenite sami …
1 Comment
  • Marjan Zupanc

    22.01. 2017at10:46

    zanimive slike pa da malce osvežimo spomin na dogajanja takrat

error: Content is protected!