Lov na popolne vojake!

Ja … Čas teče in zdi se, kot da je bilo včeraj. Pa ni bilo! Bilo je pred dolgimi štirinajstimi leti, ko sem se zadnjič potikal po teh odročnih koncih sveta. Po Afganistanu namreč! In zdaj sem spet tu, tokrat v lovu na popolne vojake.
Če malo pomislimo in se vprašamo kakšen bi moral biti popolni vojak, bi verjetno prišli do nekako podobnih zaključkov. Kot prvo in najpomembnejše; moral bi biti zeloooo poceni, nikoli ne bi smel spati, ali celo (bog ne daj! ) razmišljati in ravnati po svoji vesti, ne bi se smel postarati, ne bi smel jesti in piti, moral bi biti ves čas na straži in ko bi bilo potrebno, bi moral krvoločno obračunati z vsakim sovražnikom, ne glede na njegovo vero, starost ali raso. Se sliši utopično? No, pa ni! Tako popolnega vojaka (oziroma celo vojakinjo!) imamo že vrsto let in ime ji je Mina. Pravzaprav je teh grdih sester za celo družino; protipehotna, protitankovska, protioklepna, mina presenečenja, podvodna mina, pa še kaj bi se našlo. Še posebej so mi odvratne protipehotne mine, ki lepo potihem, velikokrat cela desetletja, prežijo le nekaj centimetrov pod zemljo in se pokažejo le takrat, ko nekdo stopi na njih. Včasih že vsi pozabijo, kdo jih je sploh postavil in proti komu jih je hotel uporabiti, a one še vedno potuhnjeno ždijo in čakajo … Največkrat na kakšnega pastirčka, ki žene na pašo svoje ovce ali pa na njegovo sestrico, ki gre z njim. Prav zato že vrsto let sodelujem s slovensko fundacijo ITF, ustanovo za krepitev človekove varnosti, ki se ukvarja z zbiranjem sredstev in vodenjem projektov razminiranja ter s pomočjo žrtvam min. Skupaj smo obredli že kar nekaj sveta, največ po Balkanu, malo pa tudi po Albaniji, Libanonu, Gruziji, Armeniji, Azerbajdžanu, Kongu in še kje. Že od samega začetka našega sodelovanja so stvari jasne. Vse fotografije, ki jih potrebujejo za svoje kampanje, publikacije, razstave ali brošure so moje darilo, skratka, to je delo, ki ga že več kot desetletje (z največjim veseljem!) opravljam zastonj in brez honorarjev. In tokrat je na vrsti Afganistan, kjer so ITFovci s svojimi projekti prisotni že štiri leta.
In tako sem zdaj v Heratu, že skoraj na iranski meji, kjer tudi z ITFovo pomočjo deminerji neprofitne organizacije Halo Trust čistijo minska polja, ki so ostala še iz časov spopada med bivšo Sovjetsko zvezo in Afganistanom. Za tiste, ki niso prav vešči zgodovine samo opomba; ta neslavna vojna se je začela leta 1979 in je trajala do začetka devetdesetih. Torej že skoraj štirideset let ti popolni vojaki še vedno čakajo na svoje žrtve. In žrtev min ter ostalih eksplozivnih sredstev je v Afganistanu res veliko … Povprečno okrog 150 vsak mesec (!!!)
A lepo po vrsti … V Heratu bomo s fotografiranjem deminiranja pričeli kmalu, a dokler se vse ne pripravi, predvsem zaradi izjemno slabih varnostnih razmer v celotni državi, sem izkoristil malo prostega časa in pofotografiral Jama Masjid, heratsko »modro« mošejo.
Zgradili so jo že v 13st. potem pa samo še dograjevali in na novo dekorirali. Taka, kakršno vidimo danes, je bila dokončana v 15st. A to ni bila največja džamija v Heratu. Leta 1418 je še mogočnejšo zgradbo postavila vladarica timuridskega cesarstva po imenu Goharshad. In prav tu se zdaj deminerji trudijo očistiti to pomembno arheološko najdišče, ki ga je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaminirala vojska Sovjetske zveze. Kaj več o tem, pa drugič …

No Comments

Post a Comment