Med divjaki

Za nami je že več kot dve tretjini poti in izkoriščam prednost majhnega mesta Pashigat, ki ima internetno povezavo, ki je do sedaj ni bilo veliko. Vrnili smo se iz dolge doline reke Siang, ki izvira v Tibetu, jutri pa gremo spet nazaj v hribe, tokrat po novi dolini reke Lohit proti Burmanski meji. Sima in Lohit se kasneje združita v reko Bramaputro.  Spletne povezave najverjetneje ne bo do konca naše poti, zato je to mogoče moje zadnje javljanje iz Arunačala.

Obiskali smo že kar nekaj etničnih skupin; Niši, Tagin, Adi, Adi-Galong, Adi-Minjon, Miri in Abore. Prav Abori pa ne pustijo, da se jih imenuje tako, saj to v lokalnem jeziku pomeni »divjak« in to ime so jim dali njihovi sovražniki po sosednjih hribih. Ampak roko na srce, zares niso najbolj prijazni do tujcev, še posebej, če jih primerjam z ostalimi skupinami, ki so zares med najprijaznejšimi lokalnimi prebivalci, kar sem jih kdaj videl na svojih poteh. Le nekaj noči na celi poti smo spali po nekakšnih hotelih ali zanikrnih prenočiščih, vse ostalo pa so nas domačini vabili k sebi domov in z nami delili čaj, hrano in pa seveda ure pogovorov ob ognjišču. Če pa jih primerjam z domorodci v dolini reke Omo, ki sva jih s Katjo fotografirala letos januarja, pa primerjava sploh ni mogoča, saj sva v Etiopiji doživela marsikaj neprijetnega s strani domorodcev, še bolj pa s strani vodiča, ki naju je spremljal. Ampak Indija je pač drugačna in vsakič znova se prepričam, da imam še kako prav, ko jo imenujem moja Indija. Res pa je tudi, da se je tradicionalno življenje v Omu ohranilo skoraj v popolnosti in ko tam hodiš po odročnih vaseh imaš zares občutek, da se je čas ustavil že stoletja nazaj. V Arunačalu pa je veliko tradicije, predvsem v načinu oblačenja, že skoraj izginilo in marsikatero fotografijo je bilo treba posebej pripraviti. Res je sicer, da so vsa oblačila in predmeti avtentični ter v lasti družine portretirancev, ki so na fotografijah, res pa je tudi, da jih ne nosijo več v vsakodnevnem življenju, pač pa le ob posebnih priložnostih. To pa je na žalost zagotovilo, da se bosta že naslednja generacija ali dve še bolj oddaljili od tradicionalnih korenin. Navade in običaji bodo najverjetneje že zelo kmalu ostali le še v etnografskih zapisih in na fotografijah; nekaj tudi na najinih, saj je bil tudi to pravzaprav eden od  namenov našega foto-obiska teh krajev. Kako nama uspeva, pa si poglejte sami …    

Še enkrat hvala vsem, ki so podprli našo pot (navedeni so po abecednem vrstnem redu): Iglu Šport, Nikon, North Face, Prevozi Goopti, Profot, in Veleposlaništvo Indije.  

3 Comments
  • Petra

    28.12. 2015at11:07

    Bravo Arne, bravo Katja! Super slike! Verjetno še boljše doživetje… Srečno!

  • Aaron Marko

    30.12. 2015at18:08

    Izjemno, čestitke obema – trud z osvetlitvijo se je več kot obnesel!

  • Sara Todorovic

    30.12. 2015at22:11

    Fanstastične fotke! 🙂

error: Content is protected!