Med govedorejci in manekeni

Na tej strani reke sta nam ostali še dve ljudstvi; Mursiji in Bodiji. Mursi naj bi v prevodu pomenilo govedorejec in ime več kot primerno razloži mursijski način življenja, ki se že stotine rodov vrti samo okrog živine. Velikost črede določa socialni in ekonomski status vsake družine, zato se moški ukvarjajo le s pašo ter skrbijo za varnost živali. Od nekdaj so Mursiji veljali za najbolj neukročene in divje in vsa ostala ljudstva jih gledajo malo s spoštovanjem, malo s strahom, malo pa tudi z zaničevanjem zaradi njihovega pojmovanja ženske lepote. Njihovi fantje in možje namreč ocenjujejo žensko lepoto le po velikosti ustne plošče, ki jo v raztegnjenih ustnicah nosijo mursijska dekleta. No, ker vemo, da se o okusih ne razpravlja, raje pustimo brez komentarja tudi ta modni detajl. Danes so Mursiji s svojimi posebnostmi pravzaprav glavna tarča turističnih vpadov v dolino reke Omo. Vsak dan zgodaj zjutraj se iz mesteca Jinka odpravijo na dvourno vožnjo do Mursijev številne kolone štrikolesnih Toyot, ki v svoji klimatizirani notranjosti skrivajo vznemirjenja željne turiste. Že od mojega prvega obiska pred nekaj leti so se Toyote namnožile kot plevel po dežju. Mursiji so poslovni model vsesplošnega manekenstva dodobra izpilili in fotografiranje je postalo najdonosnejša tržna niša, ki zagotavlja edini reden in obilen cash-flow. Že zjutraj se okrasijo, pobarvajo in nališpajo, tako da ko se po prašnih cestah privalijo turistične horde že strumno čakajo ob cesti ali po vaseh in vztrajno izgovarjajo svojo jutranjo mantro: »Birr, birr, birr, birr, birr!!!« Koliko birrov jim moraš odšteti, pa je odvisno od vsakega foto-navdušenca posebej, saj štejejo vsak klik na fotoaparatu in se ne menijo za posamezne fotoseanse. Vso srečo … No, mi pa smo se odpeljali v nekoliko bolj oddaljeno vas v katero belci ne zahajajo tako pogosto, kljub temu pa, ko so zagledali najin šotorski studio in ogromne fleše z difuzorji, je seveda cena na borzi poziranja v hipu poskočila kot zlato na Wall Streetu v času ekonomske krize. Efrem je pri tem še dodatno naložil drva na ogenj pohlepa in v nekih skrivnih seansah po fotografiranju so si delili moje birre s tako vnemo, da je Efrem včasih kar brez posebnega razloga prepeval od veselja. Za razliko od mene seveda … Ampak kljub njegovi pogoltnosti in zahrbtnosti moram vseeno stoodstotno pritrditi njegovi vsakodnevni izjavi: »That’s Africa!« Bilo nam je vsega dovolj in v Jinki sta se Davor in Roman, ki mu gre Efrem še najbolj na živce, na turističnem uradu zmenila za novega lokalnega vodiča, brez katerega ne moreš vstopiti v narodni park Mago, kjer živijo Mursiji. Seveda v upanju, da bodo stvari malo bolj poštene, a smo se spet krepko ušteli. Zdaj sta nam kradla in goljufala kar dva v tandemu, tako da je vse skupaj postalo še slabše. Pa tiste evre bi jima človek še odpustil, če bi vsaj kakšna malenkost od tega dela pogače ostala domorodcem. Oni namreč poberejo le drobtinice z bogatinove mize, ki se šibi od korupcije, egoizma in pritlehne zahrbtnosti. Ampak ponovno; »That’s Africa!«

Sodu dno pa je izbil obisk bodijske vasice. Bodiji so Mursijem v marsičem podobni, njihova posebnost pa je, da vsako leto organizirajo lepotno tekmovanje za moške. Lepota se meri v kilogramih sala, ki si ga uspejo nabrati posamezni primerki, ki se nekaj mesecev pred izbori za Mister Bodija hranijo le s svežo krvjo in mlekom. Na dan popijejo tudi po 5 litrov krvi in prav toliko mleka. Ko smo se z našima terencema ustavili pred vasjo, so nam povedali, da so vsi vaščani razen nekaj oboroženih zapitkov odšli na lokalno tržnico. Seveda je obisk odpadel, hoteli smo se samo obrniti, saj iz avtov skoraj nismo stopili, a tukaj se je zapletlo. Sedemdeset evrov vstopnine za vstop v vas so vseeno hoteli imeti in stvar bi se res slabo končala, če jih na koncu ne bi tudi plačali. Naše obvezno (in plačljivo!) vojaško spremstvo v obliki preplašenega vojaka s prastaro flinto še iz časov abesinsko-italijanske vojne se je skrilo v avto in čakalo na razplet. Plačali smo in odšli, ne da bi vasico sploh videli ali karkoli fotografirali … »That’s Africa!«

Bilo mi je vsega dovolj in tokrat se mi je Etiopija zares kar precej zamerila. Prepričan sem, da bom zelo kmalu pozabil na te neprijetnosti in mi bodo v spominu ostale le še lepe stvari, predvsem fotografije. Treba pa je seveda tudi povedati, da brez pomoči vseh udeležencev odprave, ki niso samo pomagali postavljati studio in prinašati opremo, pač pa so se tudi strpno prilagajali najinemu planiranju ne bi šlo. Zato je prav, da se jim malo bolj uradno zahvalim. Hvala Damijanu in Davorju Šefu, Romanu Šimcu in Fedorju Vučemiloviću. Še enkrat hvala tudi vsem sponzorjem, ki sem jih omenjal že na začetku javljanja s poti. Njim se bom itak oddolžil še posebej, saj se dobro zavedam, da je kakršnakoli pomoč v teh časih zares neprecenljiva.

Zdaj pa samo še pot do Adisa, tuširanje v hotelu s toplo vodo in polet proti domu. A v Ljubljani bom le nekaj ur, saj že naslednji dan za slab mesec odhajam v meni preljubo Indijo. Se vam seveda kaj javim. Za zdaj pa prav lepe pozdrave!

4 Comments
  • Bernarda Bizjak

    28.01. 2015 at 20:30 Reply

    Željno prebiram vse te tvoje dogodivščine in z žalostjo v srcu ugotavljam kako krut in pokvarjen je ta svet in kako malo bi bilo treba, da bi vseeno posijal žarek sonca v to pokvarjenost….hvala ti za vsako tvoje poročanje, za vse tvoje fotografije in kljub temu, da ti ni uspelo vsega potovanje in fotografskega projekta izpeljati tako kot si želel, si naredil ogromno delo in prepričana sem, da boš tudi z vsemi temi posnetki, ki jih nosiš s seboj domov, nam prinesel in pričaral tisto pristno Afriko, kakršno koli že je….Videno skozi tvoje oči in preneseno skozi tvoje pripovedi je oboje izjemno in komaj čakam, da se spet nekje srečamo 🙂

    Srečno pot domov

    in še bolj srečno pot v Indijo…. 🙂

    V nestrpnem pričakovanju tvojih novih javljanj

    en lep pozdrav …. Bernarda

  • Uroš K.

    29.01. 2015 at 09:39 Reply

    Super fotografije in zgodbe, ki jih spremljajo. Komaj čakam poročanje iz Indije. Lp, Uroš

  • Rok Istenič

    29.01. 2015 at 12:40 Reply

    Hvala za vse te krasne zgodbe. S hvaležnostjo in velikim zanimanjem jih spremljam.

  • […] so bile posnete pozimi leta 2015 na enem izmed najbolj oddaljenih območij na Zemlji, kjer avtohtona ljudstva še vedno živijo tako kot pred […]

Post a Comment