MESTO ZIDOV

Če ne morete preplezati zidu, naredite vrata! (Charles Lever)

Ko sem pred dvema letoma za nekaj dni spremljal begunce na njihovi balkanski poti v »obljubljeno deželo« Evropo, sem se pogovarjal tudi z mladimi afganistanskimi fanti, ki so za seboj pustili vse in odšli skozi tesno priprta vrata proti … proti nečemu, za kar so mislili, da je svoboda in boljše življenje. A velika večina je le zamenjala zidove … Zidove, ki se v Afganistanu gradijo že dolga desetletja, z zidovi begunskih taborišč in centrov, ki so jih posebej za njih zgradili pri nas. A kakšni pravzaprav so ti njihovi zidovi v katere so si naredil vrata, ki so jih pripeljala do betonskih sten naše brezupne nezainteresiranosti?
Ko sem pred štirinajstimi leti hodil po Kabulu, tam ni bilo kotička, kamor se ne bi dalo priti, ali pa si ga vsaj od daleč ogledati. Ena od vojn se je ravno dobro končala in zdelo se je, da gredo stvari na bolje. Daleč od idealnega, a vseeno … No, pa niso šle na bolje! Niti slučajno ne … Vsako leto se varnostne razmere v Afganistanu poslabšajo in teror je postal osnovno sredstvo medsebojne komunikacije. Plemenska in verska nesoglasja, bombni napadi, ugrabitve, umori ter kriminal so se pomešali v kotlu političnih interesov in želje po oblasti, denarju ter privilegijih. Ambasade so svojim ljudem za stalno prepovedale prost izhod v mesto in npr. uslužbenci ameriškega veleposlaništva se ne smejo več voziti niti v neprebojnih avtomobilih, pač pa se z enega ne drugi konec Kabula premikajo le še v helikopterjih. Tistih nekaj zahodnjakov, ki so tu ostali iz takih ali drugačnih razlogov, skorajda ne stopi več na ulico. Gledajo se izza debelih stekel oklepljenih Landcruiserjev, se srečujejo v zastraženih stanovanjskih kompleksih za tujce in si pridno izplačujejo dodatke za nevarno delo. In delo je zares nevarno … Le nekaj dni preden sem prišel v Afganistan, so ustrelili špansko fizioterapevtko Loreno Perez, ki je delala v centru Rdečega križa v Mazar-e-Šarifu. Ustrelil jo je eden od pacientov na invalidskem vozičku, ki mu že skoraj dvajset let pomagajo pri rehabilitaciji. Zakaj? Tega ne ve nihče … Predvčerajšnjim so raketirali in granatirali kabulsko letališče, za tujce pa so razglasili popolno prepoved gibanja in t.i. »Beli alarm«. Malo pokanja in kmalu je bilo vsega konec, mesto pa je vrvelo naprej, kot da se ni nič zgodilo. In rezultat? Nekaj pobitih Talibanov, in neznano število mrtvih ali ranjenih afganistanskih civilistov, ki jih itak nihče ne šteje. Včeraj zvečer spet napad z eksplozivom; trije mrtvi, šestnajst ranjenih in danes popoldne bombni napad z najmanj petindvajset mrtvimi ali ranjenimi. In to popoldne sem bil (kljub prepovedi:) v mestu tudi jaz, sicer oblečen v afganistanska oblačila, da sem bil manj vpadljiv, a vseeno … In tako iz dneva v dan. Stvar je postala dolgočasna rutina in vse te udarne novice že po nekaj urah, ali največ dnevu izginejo s svetovnega radarja. Novinarji si s tem ne belijo glave, saj točno vedo, da se bo že jutri zgodilo kaj podobnega, s čimer bodo za nekaj ur spet zapolnili medijske prostore po svetu. Pa še to komaj, saj skoraj nikogar ne zanima, kaj se dogaja v tej, od boga pozabljeni, deželi. Življenje pa gre neusmiljeno dalje in Kabul se iz leta v leto vedno bolj spreminja v trdnjavo. Visoko na nebu 24ur na dan lebdijo s helijem napolnjeni baloni s posebnimi varnostnimi kamerami za nadzor nad mestom, ceste v centru pa so se stisnile v betonske koridorje, obdane s pet ali več metrskimi železobetonskimi stenami z bodečo žico na vrhu. Računica je enostavna; pomembnejša kot je zgradba v notranjosti te utrdbe, višji je zid. In pred vami je nekaj fotografij, ki sem jih skoraj na skrivaj stisnil skozi debelo neprebojno steklo z jeklom ojačenega terenca. Tako pač je tukaj …
P.S. za fotonavdušence:
Ta foto-projektek sem zastavil malo drugače, saj je za kaj takega potrebna specifična oprema, kar pa se lahko včasih pozna tudi na končni kakovosti fotografij. Delal sem namreč s supermajhnim kompaktom Nikon Coolpix A s fiksnim objektivom 28 mm f:2,8. Vse fotografije so narejene »z roke«, ali po domače, brez gledanja skozi okular ali na LCD zaslon, torej malo po feelingu in spominu, kako velik kader sploh zajame ta objektiv. Upam in verjamem, da vas same tehnične podrobnosti fotografij ne bodo zavedle, da ne bi opazili zgodbe in čustvenega naboja, ki sem ga želel prikazati z njimi.
error: Content is protected!