Množični vpis na univerzo v Butalah

Očitno je Slovenija tik pred nakupom vojaškega tovornega letala Spartan C-27J z nosilnostjo 11 ton, ki ga seveda nujno potrebujemo za transportne polete med najbolj oddaljenimi konci Slovenije. Npr. med Koprom in Mursko Soboto. Torej bi tak prevoz potekal nekako takole: najprej bi v Koper prišel tovornjak na katerega bi naložili teh 11 ton. Potem bi z njim odbrzeli do letališča na Brnik in v letalo preložili vseh 11 ton. Potem bi avion poletel, a sploh ne bi uspel priti do delovne višine, ker je Maribor itak preblizu. Potem bi na mariborskem letališču preložili teh 11 ton spet nazaj na tovornjak in piči za Mursko Soboto. Najbolj ekonomično bi najbrž bilo, da gre iz Kopra v Maribor kar isti tovornjak, saj se najem takega tovornjaka itak obračuna dnevno in je nekje v rangu nekaj sto evrov. In cena za tak letalski prevoz? Sitnica bi rekel Sir Oliver iz Alan Forda, odvečnega časa pa ima očitno naša vojska tudi dovolj. No, verjetno bi se dalo izumiti še kakšno bolj zapleteno in dražjo rešitev, recimo s prestopanjem na letališču v Budimpešti? A za to bi bilo potrebno najti ljudi z doktoratom univerze v Butalah, ki ga podeljuje sam Alan Ford osebno. No, to me niti malo ne skrbi, saj takih doktorjev butalskih znanosti očitno pri nas še ne bo tako hitro zmanjkalo.
Pa da ne bo kdo mislil, da sem apriori proti takim nakupom. Nikakor ne, samo smiselni morajo biti!
Leta 2005 naju je z novinarko Meto Krese mednarodni Rdeči križ s sedežem v Ženevi poslal dokumentirat katastrofalni potres v pakistanskem Kašmirju. Potres je zahteval približno 100.000 žrtev, brez domov pa je ostalo 3,5 milijona ljudi. Tam sva bila le nekaj dni po tem nesrečnem dogodku in na lastni koži sva doživela vse grozote in razsežnosti take katastrofe. In kaj je bila takrat najučinkovitejša pomoč? Zagotovo helikopterski most, ki so ga z neštetimi vojaškimi pa tudi najetimi helikopterji vzpostavile številne mednarodne civilne organizacije, kot je bil Rdeči križ ali Rdeči polmesec. To je bila takrat edina opcija ob popolnoma uničeni infrastrukturi, saj je Kašmir hribovit in večina cest je bila zaradi zemeljskih plazov, ki so se sprožili ob potresu neuporabnih. S helikopterji se je vozilo vse in to praktično 24 ur na dan. Ranjence, hrano, mrliče, opremo, domače živali, gradbeni material, šotore, kurjavo in še in še in še…. Vidimo, da narava (seveda malo tudi zaradi naših klimatskih posegov!) postaja vse bolj neizprosna in vremenske katastrofe so (in bodo!) vedno bolj številčne, da o zadnjih potresih v naši neposredni bližini sploh ne govorim. Zato se zavzemam za močno in dobro organizirano civilno zaščito z ogromno tehničnega znanja in s še več namensko prilagojene, visokotehnološke opreme za čase, ko bomo to zares krvavo potrebovali. In verjemite mi, da vse to enkrat bomo potrebovali! Z naravnimi katastrofami je namreč natanko tako, kot s trdimi diski v računalnikih. Ni vprašanje, ČE se bo vaš disk sesul, edino vprašanje je KDAJ se bo sesul! In kaj bomo potrebovali takrat, ko bo Ljubljano sesul kakšen konkreten potres? Zagotovo ne nekih vojačkov, ki s zastarelimi pokalicami tekajo po slovenskih hostah in se igrajo kavboje in Indijance, ali pa luksuznega letala Falcon, ki je del naše vojske in nam bo koristilo le toliko, kot žabi v mlaki koristi dežni plašč.
Seveda nisem tako bedast, da bi verjel, da je to letalo sploh bilo namenjeno Slovencem, saj je evidentno, da gre ponovno za neko NATO-finančno-podkupljivo-politično mučko in to letalo se pač kupuje izključno za prevoze naših vojakov na misije v tujino. Nekaj, kar Slovenci očitno tako neobhodno potrebujemo, da bo šlo za nakup kar 50 milijonov, da o vzdrževalnih stroških sploh ne bi razpravljali. A bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je univerzo v Butalah pravzaprav končala le večina Slovencev, tisti, ki pa o takih abotnih nakupih odločajo in imajo od tega tudi osebne koristi, pa so se med tem šolali in izpopolnjevali v tujini … Najbrž kje na Madžarskem, ali pa mogoče celo v Turčiji?

error: Content is protected!