Ko sem takole malo pregledal svoje zadnje bloge, se nisem mogel znebiti občutka, da sem postal malček preveč nostalgičen. Kaj pa vem … leta najbrž … 🙂 Pravzaprav, če dobro premislim, so to zagotovo leta! Zato bom danes napisal spet nekaj za foto-navdušence.
Vsake počitnice preživljam v svoji robinzonski hiški v bližini Kornatov in vsako leto mi je v največje veselje vsakodnevno fotografiranje pod vodo. Več o tem sem pisal že lansko leto (lanskoletni blog), tako da tokrat o tem ne bi izgubljal besed. A v vseh teh letih pravzaprav nisem kaj veliko fotografsko napredoval. Seveda ne, da bi to delal zato, da »napredujem«, saj so mi te podvodne seanse predvsem popolna sprostitev in meditacija ob (skoraj) ustavljenem času, a vendar …
Fotografije so se že začele ponavljati in lani se mi je zgodilo, da so bile predlanske boljše, kar je seveda za vsakega, ki se ukvarja s takimi rečmi malce depresivno. Jasno, da je kar veliko stvari pri podvodni fotografiji odvisno od zunanjih dejavnikov, kot so vidljivost, podvodno življenje okrog tebe in pa tudi malo sreče, da se zgodi kaj posebnega ali nepredvidljivega. A ko sem letos prvič s svojega pomola skočil v vodo sem videl, da je vidljivost, ki je eden najpomembnejših dejavnikov pri podvodni fotografiji, še slabša kot lansko leto. Treba bo razmisliti o čem drugem! In sem!
Vedno sem bil občudovalec in zagrizen ljubitelj črno-bele fotografije, a kaj resnejšega pod vodo na tem področju še nisem naredil. Odločitev je padla: letos bom delal č&b. No, resnici na ljubo, je temu botroval še en manjši zapletek pred začetkom počitnic. Moj Nikon D810 me je tako razvadil, da z rezultati drugih, malo starejših modelov fotoaparatov, pri makro fotografiji enostavno nisem več zadovoljen. In sem si omislil novo ohišje za ta moj vsemogočni strojček. A hudič je imel mlade, stvari se niso odvile dovolj hitro in na morje sem odšel s precej starejšo mašinco v starem ohišju. In tudi zato, ker sem zaprisežen norec ostrine, detajla in ločljivosti, ki mi jih nudi moja osemstodesetka, sem se zaradi nujnosti dela s staro opremo, odločil za malo drugačen pristop.
V slabši vidljivosti, kjer v vodi plava ogromno drobnih delcev je podvodna bliskavica lahko velika ovira, saj te delce, predvsem tiste v prvem planu, preosvetli in postanejo dominantno vidni. Kar naenkrat na fotografiji začne (kot pravimo mi fotografi …) »snežiti«. A brez fleša je seveda treba povišati nastavitve ISO, to pa je še en razlog več za uporabo črno-bele tehnike, saj je povečan šum na barvnih fotografijah veliko bolj moteč, kot na črno-belih.
Kot vedno, pa z vsako, še tako majhno, spremembo tehnike in načina fotografiranja pridejo nova razmišljanja ter novi pristopi do že znanih načinov dela. In tu pred vami so fotografije, ki so letos nastale le nekaj metrov stran od mojega pomola. Gre torej za kratko »zgodbico«, kaj (in na kakšen način!) lahko vidiš med tem, ko se potopiš, do takrat, ko se spet dvigneš na površje. Bo tole ok za letos?