Zdaj, ko je že kar precej let potrkalo na moja vhodna vrata (pa brez panike; pamet in razsodnost še vedno nimata vstopa!), je vsako poletje dragocenejše. Že od nekdaj, še v ritmu vedno nadležne šole, je bil to čas, ko se zares živi. V študentskih letih vsaj kake tri mesece, zdaj pa le slabe tri tedne … In zalotil sem se, da včasih, ko premišljujem kakšna bo in kdaj bo prišla tista prava starost, si vedno rečem: »Ah, do tedaj je samo še toliko in toliko počitnic!« Ne let, pač pa počitnic, ki so zame edino pravo merilo časa, ki mi še ostaja. Pa da ne bo pomote, v svojem delu tako uživam, da imam občutek, da v življenju sploh še nisem začel delati, a poletje je vseeno nek poseben čas, okrog katerega se pravzaprav vrti celo leto. Pred in po … In to zagotovo zaradi mojega morja! Vsako poletje za dva ali tri tedne odidem na »svoj« otok v bližini Kornatov. Skromna hišica med oljkami le nekaj metrov od morja, brez kopalnice in elektrike, z improvizirano kuhinjo na terasi, ter z majhno cisterno kapnice, ki se nabere čez leto. A si sploh lahko želiš kaj boljšega?  In kaj tu najraje delam? Ja seveda; fotografiram. In to pod vodo.
Ljubezen do podvodne fotografije mi je že večkrat rešila kariero fotografa, saj je kar nekaj mojih najboljših (to vedno beri kot = najbolje prodanih!) zgodb in reportaž povezanih s podvodno fotografijo. Nekatere bolj, druge spet manj, a vseeno …  Je podvodna fotografija komplicirana? Ne, sploh ne, je pa zagotovo zelooooo draga. Da lahko narediš res dobre posnetke pod vodo z majhnim kompaktnim fotoaparatom so seveda prodajne pravljice proizvajalcev fotoopreme. Za resno delo je treba vse kaj več: dobro ohišje za dober fotoaparat z dobrim objektivom in nekaj dobrih podvodnih bliskavic. To pa zelooooo veliko stane. Takole preko prsta, pod vodo v rokah držim vsaj kakšnih 15 tisoč evrov in ves čas upam, da se ne bodo zmočili. Namreč, če ti voda zalije ohišje (kar se mi je že zgodilo!) jih lahko kar takoj nekaj (pravzaprav kar precej!) tisoč odpišeš z računa. A tako pač je …  Pod vodo skoraj vedno uporabljam le dva objektiva: 105mm/f2,8 macro in pa 16mm/f2,8 fisheye, imam tudi nastavek za zoom 14-24mm/f2.8. A tega uporabim le redko, pri kakšnem fotografiranju podvodnih del ali arheloških izkopavanj. Tam nikoli zares ne veš kaj te čaka, zoom pa ti da malo več svobode pri kadriranju. A tu na Kornatih je skoraj vedno na sporedu makro fotografija. Ure in ure lahko »prečepim« pod vodo in se ukvarjam z »lovljenjem« kakšne majhne ribice ali rakca, ki se vztrajno izmikata mojemu glomaznemu ohišju. Pa še ni nujno, da bo fotografija dobra. A pri meni gre za prav poseben »meditacijski« čar takega početja in seveda moram ob tem že miljontič ponoviti zguljeno, a vedno znova resnično frazo: »Pomembna je pot in ne cilj!«
In zdajle ko končujem ta zapis, je sonce že kar visko na nebu, voda je mirna in čista, jeklenke so polne, baterije v podvodni bliskavici tudi in ne ostane mi drugega, kot da zaključim in grem na potop. Koliko takih počitnic še? Le kdo bi vedel, a zdaj se s tem pač ne bom ukvarjal … Grem proti morju!!!

P.S. No, in če ste letošnje počitnice ostali doma, ali pa ste se z morja že vrnili, si lahko malo obudite spomine na veliko modrino pri ogledu razstave podvodne fotografije skozi oči fotografov slovenskega National Geographica na Ljubljanskem gradu. Tam bom imel 9. in 10. septembra tudi vodenje po razstavi. Verjamam, da bo zanimivo in upam, da se vidimo!

Vse podvodne fotografije so bile posnete s fotoaparatom Nikon D3S, objektivom 105mm/f2,8 macro, podvodnim ohišjem Nexus in podvodno bliskavico Sea&Sea 250.