Tale moj Varansi me vedno znova iztiri … In to vsakič na drugačen način. Je pravzaprav neko čudno ogledalo, ki si ga od časa do časa nastavim pred obraz, da preverim kje in kdo sploh sem. Stvari, ki so me nekdaj pustile ravnodušnega, me zdaj vznemirijo in obratno. Tu se vedno najde čas za brezciljno pohajkovanje in opazovanje življenja po stopniščih (ghatih) nad Gangesom. In večina stvari se ni spremenila že zadnjih 26 let, kar sem bil tu prvič, a vsakič znova mi ti isti prizori brezčasnosti vzbudijo občutke, ki me spomnijo na vse spremembe v meni. Pa ne samo to: preseneti me tudi moj pogled na različno fotografsko motiviko, ki me na drugačen način pritegne ob vsakem novem obisku tega svetega mesta.

Ne vem sicer zakaj, a tokrat skozi iskalo fotoaparata gledam na Varanasi še najbliže tistemu davnemu pogledu iz leta 1989, ko sem ga videl prvič. Iščem namreč malo bolj prečiščene kadre, brez odvečne navlake in zapletov, kljub temu, da sem se takemu načinu foto-gledanja odpovedal že pred leti. Tokrat ne zasledujem nobene zgodbe ali poročanja o čimerkoli, pač pa samo pohajkujem, opazujem in od časa do časa pritisnem na sprožilec. Brez obvez, brez razmišljanja o naročniku (saj ga nimam :)) in brez predhodnih pričakovanj, kakšen naj bi bil rezultat mojega fotografiranja. Prav zato je bila odločitev o črno-beli seriji kar samoumevna, saj je pri tej zvrsti fotografije zaznavanje svetlobe drugačno in grafično sporočilo je važnejše od vizualnega vtisa. Poglejte si torej nekaj mojih novih čb fotk iz Varanasija … Bo?