Rojstni dan brez slavljenca

Enega lepega dne takole sedim in brezciljno buljim v računalniški ekran, ves prevzet od samopomilovalnega občutka, da sem sredi najtršega dela. Pa zazvoni telefon… Kliče me prijatelj iz Pariza s popolnoma nadrealističnim predlogom: »Imam povabilo za dve osebi na praznovanje rojstnega dne Sadama Huseina v Bagdadu! Te zanima? Bi šel zraven?« Seveda me zanima … Takoj sem se videl v Sadamovi palači, kako se zaupljivo objemava čez rame, skupaj pihneva tistih 65 svečk na torti, jo lepo razreževa in v prijateljskem pomenku pojeva rezino ali dve. Na balkonu palače, pred ekstatično množico, pa bi v bavarskih lodnastih klobučkih malo streljala v zrak; natančno tako kot na posnetku, ki so ga precej redno prikazovali na CNN-u. Potem pa še kakšen dober, lahko tudi malo dekadenten predsedniški žur. V mislih se mi je takoj prikazala zapeljiva Marilyn Monroe, ki je Johnu Kennedyu s seksi glaskom zapela tisto znano vižo »Happy birthday mister president, happy birthday to youuu!« Zakaj pa bi bil Sadam kaj slabši od nekega Kennedyja ? Prav gotovo si lahko privošči kakšno dobro arabsko različico take slavne igralke! Ali pa vsaj zvijajoče se trebušne plesalke … Malo me je sicer zaskrbelo, kaj naj mu kupim za darilo, ampak po predpostavki, da ima pač vsega preveč, sem se odločil, da bom na slavje prišel kar praznih rok. Pa bo, kar bo…

V levjem žrelu osi zla

Najcenejša pot do iraške prestolnice vodi preko Amana v Jordaniji. Do tam z avionom, naprej pa s taksijem. Kakšnih 15 ur vožnje za slabih tisoč kilometrov kamnite puščave, za povrh pa še prečkanje dobro zastražene in po arabsko zbakšiširane jordansko-iraške meje.

Uradno povabilo z lepo stiliziranim, skoraj malo nacističnim orlom v iraškem grbu in podpisom samega ministra za informiranje (beri: šefa tajne službe), je naredilo svoje. Prvi del pisma je bil v francoščini, pod njim pa še dolg tekst izpisan v nerazumljivih arabskih »črvih«. Kar se mene tiče, bi lahko v tem drugem delu pisalo tudi: »Takoj zgrabite tega človeka, in ga ustrelite«, jaz bi jim pismo prav tako zaupljivo molel pod nos. A uradniki na meji so bili več kot prijazni, stvari so tekle še kar gladko, zapletlo se je le pri mobilcu, ki sem ga imel v žepu. V Iraku so namreč vsi mobilni telefoni prepovedani in kazen za kršitev je šest mesecev zapora. In glede na to, da GSM omrežje sploh ne obstaja, res nimaš razloga, da bi ga vzel s seboj. Torej ga po uri prerekanja deponiram v stari, razmajani omari v neki kolibi na meji, seveda z občutkom, da ga vidim zadnjič. In naprej! Razlika med jordansko in iraško cesto je milo rečeno šokantna. Do iraške meje je speljana grbinasta, ozka in nevarna cesta, ki se takoj po mejnem prehodu prelevi v vzdrževano, kot z ravnilom potegnjeno novo šest (!) pasovnico, ki je speljana vse do Bagdada. Skratka, kakor smo rekli včasih, ne ostane ti drugega kot ciglu na gas, pa naj gre vse v …

V walkmanovih slušalkah mi seka Nick Cave, pred menoj migljajoči miraž razbeljenega asfalta, v glavi pa popolna zmeda … Še pred nekaj leti so prav na to cesto padale NATO-ameriške bombe, vsi mostovi so bili porušeni in ljudje v paniki razbežani. Danes pa opaziš zaplate novega asfalta le takrat, ko te nanje opozori šofer, novi nadvozi in podvozi stojijo kot bi bili tam že od nekdaj, ljudje ob cesti pa prijazni, kot da se ne bi nič zgodilo. In že nekaj minut v tej danes tako težko dostopni državi me je zaznamovala bolj, kot vse kar sem videl pozneje. Vse skupaj bi lahko strnil v eno samo in  vseobsegujočo besedo: Prijaznost. Ljudje, ki jih je enajstletni embargo spravil popolnoma na kolena, ko je med bombnimi napadi le nekaj let nazaj umrlo nešteto civilistov, ko danes zaradi pomanjkanja zdravil umre na tisoče otrok, ko NATO-va letala še vedno v popolni tajnosti dva do trikrat tedensko bombardirajo skrajni sever in jug države, so navadni ljudje do prišlekov neskončno prijazni. Po državi se jim sprehajajo(mo) tujci s katerimi so uradno še vedno v vojni, a Iračani se do njih obnašajo obzirno in s spoštovanjem, ki zelo redko preraste v kakšno klečeplaznost zaradi nekaj lažje zasluženih dolarjev. Pogovarjal sem se s snemalcem ameriške TV ekipe, ki ni mogel skriti svojega več kot očitnega jenkijevskega naglasa. V skoraj mesecu dni, se ni niti enkrat zgodilo, da bi bila na njihov račun izrečena kakšna žaljivka ali da bi se znašli v kakšni kočljivi situaciji. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da so Iračani dnevno izpostavljeni hudi medijski indoktrinaciji o ameriško-izraelskih sovragih, obenem pa še neprestano poslušajo grožnje malega teksaškega kmetavzarja. In če pomislimo, da marsikdo v Evropi sam pri sebi še vedno ni odpustil Nemcem za vojne zločine storjene pred šestdesetimi leti, so Iračani, kar se tega tiče res pravi šampioni. Očitno nikogar ne moti, da je glavno plačilno sredstvo ameriški dolar, da na televiziji vrtijo nesinhronizirane trilerje in vojne filme Made in USA , ki promovirajo ameriške vrednote, da obstaja radijska postaja v angleščini, ki vrti izključno zahodno rock glasbo in da se iraška mladina sprehaja po cestah s kapami in majicami z znanim logom I love NY. In vse to brez kakšnega sarkazma…

Nicka Cavea v avtu zamenja Metallica, ki samo še poglobi prepad med ameriškim road moviejem v moji glavi in realnostjo države zgrajene na kultu osebnosti.… Pa spet nov šok! Prvi postanek na črpalki in v ogromnega Chevroleta (z dodatnim tankom za gorivo) šofer natoči prek 200 litrov bencina. Cena? Dva dolarja!!! Najprej se mi zdi, da sem se zmotil pri preračunavanju, a na koncu se mi vse skupaj le izide.

»To ni še nič, za dizelsko gorivo je cena polovična!« me potolaži šofer. Za hotelsko ceno enega litra ustekleničene vode dobiš petdeset litrov bencina. No, tu se bom očitno več vozil, kot pil …

Bagdad Cafe

V Bagdadu sem na svoje veliko razočaranje opazil, da nas je takih, ki bi radi rezali torto in streljali na balkonu precej več, kot sem si sprva mislil. Na slavje je bilo namreč povabljenih okoli 400 novinarjev iz celega sveta. Nastanili so nas v ogromnem državnem hotelu in že prvi večer priredili tiskovno konferenco. »Najbrž pride tudi ON, najbrž pride tudi ON!« se je zarotniško šušljalo v hotelskem preddverju in vsi polni pričakovanja smo se odpravili na sprejem. Gneča in nervoza v dvorani, ko se kar naenkrat odprejo z usnjem oblazinjena vrata. Zagledam visoko in samozavestno postavo v brezhibno zlikani uniformi, z nezmotljivimi brki in vojaško beretko na glavi. To je torej ON! S fotoaparatom v roki se poženem proti njemu in s komolci odrivam ostale novinarje in fotografe, ki se mi znajdejo na poti. In res mi uspe, da se prebijem v prvo vrsto in že pritiskam na sprožilec. Tip me malo začudeno pogleda, a vseeno ne odreagira. Ozrem se okoli sebe in vidim, da sem pravzaprav edini, ki ga fotografira. Vsi ostali so bili obrnjeni k nekemu malemu možičku z debelimi očali. Ups… Prišel je le minister za informiranje Mohammed Said Al-Sahaf s svojim telesnim stražarjem, ki sem ga jaz seveda takoj zamenjal za Sadama, saj mu je bil podoben, kot so mu podobni prav vsi brkati iraški vojaki. Očitno Iračani na svoje praznovanje niso povabili čisto pravega človeka … Mene namreč!

»Ne sekiraj se, jaz sem bil tu že lani in ni prav nobene možnosti, da boš srečal predsednika. Nihče ne ve kje je in kdaj se bo prikazal. Varnostni razlogi!« me je potolažil že vsega naveličan francoski novinar. »Mi smo tu predvsem zato, ker je za novinarje drugače skoraj nemogoče dobiti vizo.«

Moja visokoleteča pričakovanja so začela kopneti, a malo upanja mi je še vedno ostalo, saj se je ves cirkus šele zares začel.

Zvečer v hotelu so na televiziji zavrteli nekajurno tiskovko Sadama z iraškimi novinarji. Mislim, da s tem ko ga ni bilo na našo, nismo veliko izgubili, saj take farse še v življenju nisem videl. Med novinarskim vprašanjem se je zvok namreč izgubil in namesto njega so predvajali domoljubno glasbo, ko pa je Sadam odgovoril, je njegov teatralični monolog trajal tudi nekaj desetin minut, z dolgimi pavzami. Videlo se mu je, da se obožuje in verjetno zato tudi niso smeli predvajati vprašanj, saj bi ga v njegovem sijaju lahko kdo zasenčil. Vse po principu: V deželi slepih, je enooki pač kralj…

Iraški Kumrovec

Vsak pravi diktator, ki kaj da nase, ima svoj »sveti« rojstni kraj, ki ga morajo državljani pridno obiskovati, organizirati šolske izlete in si ogledovati tam postavljene memorabilije ter spomenike. Po možnosti mora biti to revna vasica, da lahko vsi vidijo v kako težkih razmerah se je moral bodoči predsednik prebijati skozi otroštvo. Le tako lahko namreč doumejo, da jih njihov ljubljeni vodja (ki takrat seveda že živi v ekstravagantnem izobilju) razume in sočustvuje z njihovo revščino. Da je njihov človek skratka. Tudi Sadam Hussein ni bil nobena izjema. Njegova rojstna vasica se imenuje Tikrit in tja smo se namenili na osrednje praznovanje predsedniškega rojstnega dne.

Na stotine avtobusov, osebnih vozil in taksijev je povsem blokiralo cesto, ki vodi na sever proti Tikritu, a popolnoma novi, klimatizirani avtobusi za novinarje so bili deležni posebne VIP procedure. Ustavili smo se prav pred vhodom v megalomanski stadion, ki bi ga bila kot dekor za svoj film »Triumf volje« vesela tudi kakšna Leni Rifenstahl. Na cesti pod tribunami so na peklensko žgočem soncu čakali na začetek parade svečano oblečeni šolarji. Vsa stvar me je spominjala na mojo mladost, ko smo kot Titovi pionirčki cele mesece vadili za nastop na paradi za Dan mladosti petindvajsetega maja. Ko sem bil že malo starejši in so se mi te parade že res upirale, sem nekoč med nastopom odpovedal pokorščino in se začel dreti: »Luka kače fuka!« Profesorju telovadbe, ki nam je težil z vadbo že cele mesece prej (seveda na račun ur telesne vzgoje), je bilo namreč ime Luka. Mislim, da je bila to zadnja taka stadionska parada v bivši Jugi in da je nihče več ni jemal resno, tako da so mi (in še nekaterim sošolcem) spodrsljaj taktično spregledali in potihem umaknili zagroženo izključitev. Res pa je tudi, da mi Luka nikoli ni zares odpustil… Le kaj bi se zgodilo, če bi se v tem slavnostnem trenutku na razbeljenem iraškem betonu kakšnemu od otrok utrgalo kot se je meni in bi se začel na primer dreti: »Sadama jebe njegova salama!« Mislim, da bi bila izključitev iz šole zelo mila kazen…

Na tribunah so sedeli častni gostje, ambasadorji, ministri in kaj jaz vem kdo še. Zagotovo so bili zelo pomembni (vsaj glede na visoko privzdignjene nosove), vendar nisem prepoznal nikogar. Kar pa seveda ne pomeni, da mogoče kje ni sedel celo kakšen splošno znan predsednik. Ampak glede na to, da sem ministrovega telesnega stražarja zamenjal za Sadama, nisem ne vem kakšna referenca za prepoznavanje uglednih politikov. Lahko pa vam zagotovim, da Georga W. Busha juniorja ni bilo na paradi.

Sadamovi pionirčki so torej začeli s plesom in petjem, jaz pa sem se v upanju oziral na tribuno, če bi se Veliki Vodja le prikazal. To seveda še ne bi bil dokaz, da je to zares ON, saj je imel  kar nekaj dvojnikov, ki jih je pošiljal na take in podobne prireditve, da pač zmede potencialne atentatorje. Otroci so odplesali in odpeli, na tribuni pa še nič. Po uradnem delu prireditve je bil predviden mimohod navdušenih množic in takrat je na tribuni završalo … Ljudje v sprevodu so padali v trans, derviši so se prebadali z iglami, si v glave zabijali bodala in si z noži rezali jezike. Ekstaza in kaos, ki so ju oboroženi vojaki vseeno rutinsko obvladovali. A na tribuni (spet) ni stal ON, pač pa le Ali Hasan al-Madžid, človek, ki se ga je zaradi zastrupljanja Kurdov prijel vzdevek »Kemični Ali.« A to množice še malo ni motilo in vzklikali so mu gesla, kot da bi na podiju stal sam Husein. In če sem čisto iskren, od tistih nekaj deset tisoč ljudi v mimohodu se videl zelo malo takih, ki niso bili zares veseli in predani. Ali pa so bili mogoče le najboljši igralci na svetu?

Kaznjenec v zaporu

Malo mi je že presedalo, da me Iračani vodijo po svojih prireditvah kakor se jim zljubi in zaželel sem si videti še kaj drugega, kot režimsko indoktrinirane tiskovke in sprejeme. Južno od Bagdada je mesto An Najaf, kjer je pokopan Ali, zet preroka Mohameda. To je romarski kraj za Šiite, ki se sem zgrinjajo iz celega muslimanskega sveta. Zakaj pa ne? Vprašal sem enega od organizatorjev, kako bi prišel tja.

»Zelo enostavno; dve uri in pol vožnje s taksijem, s seboj pa moraš imeti vodiča, ki ti ga priskrbimo mi! Ker ga trenutno nimamo, pač ne boš šel!«

Fino, a očitno ni naletel na pravega človeka… Kot vdan v usodo, sem poklapano odšel iz hotela, ustavil prvi taksi, se dogovoril za ceno in že sem drvel proti An Najafu. A le do prvega vojaškega check-pointa na glavni cesti.

»Kje imaš pismeno dovoljenje in vodiča?« so bile prve besede iraškega vojaka, ki me je zaustavil. Odgovor je bil zelo težak, saj nisem imel ne enega, ne drugega. Hop Cefizelj in na policijsko postajo! Tam pa se je začelo… Najprej en oficir, potem drug (malo višji po činu) potem civilist, pa še en civilist… In vsak mi je postavljal popolnoma enaka vprašanja. Ker sem imel potni list pripravljen za podaljšanje vize v torbi v hotelski sobi, sem bil še brez pravih dokumentov. Šofer taksija, ki sploh ni vedel za kaj gre, je bil v popolni agoniji. Tresel se je in izdaviti ni mogel niti besedice. Očitno se je zavedal, pri kom sva »na obisku!«. A agent tajne službe, ki me je imel v rokah, je bil pomirjujoč – telefonirali bodo v hotel in preverili mojo identiteto. Tu pa se je začela moja kalvarija! Noben od telefonov na policijski postaji namreč ni deloval kot bi bilo treba. Ure so tekle, bila je že noč, policaji pa še zmeraj niso priklicali informacij za telefonske naročnike. Premestili so me v zapor na drugo policijsko postajo, kjer naj bi imeli delujoč telefon. In spet vse od začetka… Končno so me pustili samega in odšli. Le kaj bi bilo, če bi jih zares napadli Bušiji? Verjetno bi bil Bagdad že zavzet, ko bi nekje v provinci še vedno iskali telefonsko številko, da bi generalnemu štabu sporočili o prihajajoči invaziji…

Po kakih šestih urah se je prepoteni agent le vrnil v mojo celico in mi pomirjevalno povedal, da sem svoboden. Preden sem zapustil zapor mi je še dejal: »Potni list je treba imeti s seboj in ne v torbi v sobi!« Torej so mi premetali moje stvari. Potem pa mi je še rekel: »Če ne bi bilo ameriških sankcij, bi tudi telefoni delovali kot bi bilo treba! « Najbrž je imel celo prav…

Čemu so pravzaprav namenjene sankcije, mi je kasneje pojasnil eden od menedžerjev slovenskega proizvajalca telekomunikacijske opreme: »To je navaden blef, protekcionizem in legalizacija nelojalne konkurence, predvsem pa pritisk na tuja podjetja, ki bi si tam želela ustvariti nova tržišča. Američani namreč pri svojih izvoznikih zamižijo, pri drugih pa so bolj papeški od papeža!« In res! Povsod po Iraku se pije Pepsi in Coca Cola, fotografije se tiskajo na Kodakov foto papir in v zahodnih državah se vozijo na bencin, ki tako ali drugače zapusti Irak. Ko so v Združenih Narodih glasovali za omejitev mednarodnih sankcij, se je slovenska delegacija glasovanja vzdržala (baje so bili med tem na stranišču). Še dobro, da v Iraku za Slovenijo še nihče ni slišal! Spet sem moral poslušati njihova izvajanja, da prihajam iz Slovanije, Slovakije, Slavije… Kot že tolikokrat prej, sem se zatekel k staremu triku in rekel, da sem pač iz Jugoslavije. In užge, kot je še vedno do zdaj… »Aaaa, Jugoslavija! Friends! Tito, good man!« je bil takojšen odgovor in že smo se vsi zadovoljni trepljali po ramenih. Ne vem sicer, kako sicer gledajo na Miloševićevo (in po-Miloševićevo) Jugoslavijo, ki je po Bosni tako zagrizeno preganjala njihove brate v Islamu, ampak očitno dobro, saj so bili novinarji iz Beograda edini, ki jim je Irak poleg ostalega plačal tudi letalsko karto. Vrana vrani pač ne izkljuje oči!

No, v An Najaf sem kasneje le odšel (še vedno brez dovoljenja in vodiča), a to je že druga zgodba. Ko sem vračal v mojo Slovanijo, Slovakijo ali Slavijo, me je mobi še vedno zvesto čakal v tisti zaprašeni omari in nazaj sem ga dobil celo brez bakšiša. Na prihodnje praznovanje Sadamovega rojstnega dne pa bom raje poslal kar svojega dvojnika, saj so na to v Iraku tako ali tako že navajeni…

Arne Hodalič, maj 2002