Na osvobojenem ozemlju

Od našega zadnjega obiska begunskih taborišč v Zahodni Sahari (LINK) je minilo natanko šest mesecev. Že ko smo novembra lani odhajali, smo vedeli, da se v kratkem vračamo, saj je projekt knjige in dokumentarnega filma preširoko zasnovan, da bi ga takrat lahko končali v treh tednih prvega obiska. Pa smo prišli še za štirinajst dni in dokončali začeto … Tokrat je bila ekipa malo razširjena in pojačana; veterani Erik Valenčič, Tina Glavič Novak, Miha Mohorič, Katja Bidovec in jaz, na novo pa sta se nam pridružila še producent Frenk Kokalj in arhitektka Anja Humljan z zanimivim projektom, nekje med umetnostjo in arhitekturo.
No, v teh pol leta se v taborišču Baždur ni spremenilo popolnoma nič … Le kako bi se, saj Sahraviji tu živijo ali bolje rečeno vegetirajo, že več kot štirideset let in nič ne kaže, da se bo njihova agonija kaj kmalu končala. Malce drugačno je bilo le vreme in prve dni nas je pošteno nazeblo, saj je s severa noč in dan pihal izjemno močan, leden veter. Nekateri so spet zboleli, kljub temu, da smo se obiska veselili, saj naj bi bil prejšnji november mesec muh (ko smo za želodčnimi težavami zboleli prav vsi, vključno z domačini!) in muh tokrat pač nismo pričakovali. A upanje je hitro zamrlo, saj je bilo muh skoraj toliko kot takrat, tako da smo ta »mesec muh« preimenovali kar v »leto muh«. No, če si boste na fotografijah ogledali kakšna sta bila stranišče in kuhinja v napol vojaški postojanki na osvobojenem ozemlju v Tifaritiju, kamor sva za nekaj dni odšla s Katjo, vam bo jasno, da se številnim zeloooo podaljšanim obiskom stranišča pač ne da izogniti.
Osvobojeno ozemlje je košček puščave, ki se dotika Alžirije, večina ozemlja pa je stisnjena med Mavretanijo na vzhodnem koncu, na zahodnem pa je ograjeno z 2700km (!) dolgim zidom, ki ga varuje okrog 7 milijonov protipehotnih min. Zid je zgradil okupatorski Maroko, ki trenutno zaseda predvsem s fosfati bogat del pokrajine Zahodne Sahare, ki obenem tudi meji na najdonosnejša ribolovna območja ob Atlantiku. Maroški dobički so izjemni, Evropa je potihem pristavila svoj lonček in hinavsko molči, prislovično goljufivi in dvolični Združeni narodi pa so Sahravije z lažnimi obljubami o referendumu že leta 1991 spravili v ta pat položaj. Klasika pač …
Pot do vasice Tifariti je bila ubijajoča … Ceste ni, kar nekajkrat ilegalno prečkaš mavretansko ozemlje in popolnoma odslužen terenec je poskakoval kakor na tekmi jahanja razjarjenih bikov. S Katjo sva celo pot kar preležala zadaj na trdih, lesenih klopeh, saj sedežev ni bilo in večino časa sva pravzaprav levitirala visoko nad klopmi in vsakič znova na njih pristajala s trdimi udarci po hrbtenici in kolkih. Katja bi brez težav lahko vložila tožba za družinsko nasilje, saj je bila po celodnevni vožnji v takih modricah, kot da bi jo zbrcal podivjan konj. A vožnja se je vseeno obrestovala, saj sva najinemu projektu »Izginjajoče kulture« dodala nekaj portretov beduinskih Sahravijev, ki živijo v šotorih v okolici Tifaritija. Pa še za nekaj je bilo vredno priti … Odgovoril sem si namreč na vprašanje, zakaj ne gredo vsi begunci, ki živijo v šestih taboriščih v Alžiriji raje domov na osvobojeno ozemlje, saj jim tega nihče ne brani. Ja zato, ker je tam življenje še dosti, dosti težje! Maroko in Mavretanija sta jih, ne samo obkrožila, pač pa tudi izolirala in na to ozemlje je skoraj nemogoče priti. Zato ni dela ali trgovanja, fosfate izkorišča Maroko, dostopa do morja nimajo, infrastrukture ni popolnoma nobene in v kruti puščavi lahko preživijo le maloštevilni beduini z nekaj kamelami in kozami. V tej perspektivi so celo begunska taborišča boljša opcija …
No, nazaj v taboriščih sva dokončala portretiranje intervjuvancev za našo knjigo, z Anjo in Katjo pa smo se lotili tudi zanimivega foto-projekta Urbana joga. Pa da ne bom pametoval, raje zapišem kaj o tem pove kar Anja sama: »Serija fotografij Landscape is Human: Western Sahara Refugee Camps razširja pomenski prostor moje platfrome The Urban Yoga Architecture. Osvetljuje probleme, s katerimi se ukvarja forenzična arhitektura, ki se posveča družbenim konfliktom in perečim okoljskim vprašanjem. Joga v sanskrtu pomeni povezovanje in ozaveščanje, zato v arhitekturo neposredno uvajamo človeško telo in pojem človeškosti ter tako postavljamo temelje novi človeški obliki izražanja arhitekturne resnice.« Skratka zanimiva foto izkušnja za naju oba s Katjo. Pa mogoče samo še opomba … Na začetku nas je vseeno malo skrbelo, kako bomo v tradicionalnem muslimanskem okolju v javnosti fotkali žensko telo v popolnoma oprijetem baletnem trikoju, a tudi tokrat me je spet razorožila vloga žensk, ki je popolnoma drugačna, kot ponavadi v takih krajih. Ženske so bile nad našim projektom navdušene in so Anjo prosile, če lahko nekaj joga poz izvede na preprogi pred njihovo hišo, one so jo z navdušenjem fotografirale s telefoni, med tem, ko so otroci veselo tekali naokoli. Ja, Sahraviji so res nekaj posebnega in vsakršno posploševanje se prav nikoli ne obrestuje …

No Comments

Post a Comment