Za podaljšani vikend smo se s prijatelji odpravili na rafting v Črno goro. Glavni pobudnik je bil Mare Lakovič, ki je prvič raftal po reki Tari že leta 1979, to je bilo približno takrat, ko so besedo »rafting« komaj izumili, kaj pomeni, pa itak ni vedel nihče. Od takrat je bil Mare v teh, skoraj štiridesetih letih, na reki še večkrat, pa tudi jaz sem pred leti že preraftal spodnji del od Brštanovice do državne meje med Bosno in Črno goro. A tokrat je bil cilj narodni park Durmitor in to zgornji del Tare od soteske Đavolji lazi pa do Splavišta, torej tja, kjer jih po reki vesla res zelo, zelo malo. Ta del reke je za čolnarjenje odprt šele leto dni, prej je bil to rezervat. In če vse to povežeš še z nezmotljivo prisotnostjo balkanizma lokalne scene ter s pravo dozo jugohumorja, vse skupaj postane res prava avantura.

To, da smo bili kljub začetku sezone v kampu edini gostje je bilo zelo obetavno in tudi kasneje na reki ni bilo nikogar. Ker pa je to področje narodnega parka, smo se (roko na srce …) prvič v zgodovini tudi zares uradno prijavili. Maretovi prejšnji stiki s t.i. rangerji so bili omejeni na sočno psovanje in metanje kamenja z drugega brega reke, saj so bili čuvaji brez čolnov tudi brez vsake eksekucijske moči 🙂 . Zjutraj sta torej v kamp prišla dva rangerja in začel se je alanfordovski administrativni postopek. No, ko izrečeš besedo »ranger« se takoj spomniš na Chuck Norrisa iz nadaljevanke Texas Ranger, a naša durmitorska junaka sta mu bila pravo nasprotje. Bolj kot nekakšna Lolek in Bolek, saj eden na reki sploh še ni bil, drugi, z zajetnim trebuhom, pa je povedal, da so ga enkrat »kao majmuna bacili u čamac« (ki se je potem seveda prevrnil) in da za živo glavo tega ne ponovi več. Nikakor se nismo mogli zediniti kakšne čolne sploh imamo, saj sta lokalna šerifa trdila, da če sedita veslača eden za drugim je to kajak dvosed (seveda je dovoljenje za tak kajak dražje), če pa sediš pri strani je to raft. No, na koncu sta ugotovila, da imamo »kamataran« (najbrž sta mislila katamaran (???) , čeprav seveda ne vem, kaj bi jih lahko napeljalo na to misel. In tako smo prvi dan plačali za raft, ranger pa je rekel: »Danas ste me nadmudrili … sutra … bolan nečete!« In drugi dan smo seveda plačali za kajak, No, ker so bili čolni naši in sva z Maretom oba rafta vozila sama in ne najeti skipper, smo med izpolnjevanjem raznoraznih papirjev zelo hitro prišli do vprašanja »vozniškega dovoljenja«, se pravi uradne licence za vožnjo z raftom. Začudeno sva se spogledala, saj o obstoju takega dovoljenja še nikoli nisva niti slišala, kaj šele, da bi ga tudi imela. A napeto situacijo je takoj rešil lastnik kampa, ki je Mareta poznal že od prej, in s popolnoma pokersko mirnim obrazom rekel: »Sječam se ja dobro njihovih licencija … Piši!!! Hodalič; nula dva tri jedan četiri in Lakovič; jedan tri sedam devet šest!« (ali nekaj podobnega 🙂 )… in uradno resni ranger je vse zelo vestno in kot se spodobi vpisal v formular. Pot na 17km brzic in tolmunov reke Tare nam je bila odprta …

V tem času je reka Tara najlepša. Snega po durmitorskih vrhovih še ni zmanjkalo, kakšnih večjih deževij ni, in vodostaj je idealen, saj poletne suše še niso izsušile struge. Divjina je osupljiva in vožnja po brzicah (z nekaj izjemami) ni preveč zahtevna. Skratka tako lepo, da smo šele proti koncu tretje ponovitve vožnje po reki ugotovili, da smo veliko premalo fotografirali. No, pa imamo vsaj en kredibilen razlog, da vso zadevo čim prej ponovimo.

Vsak dan po nekaj urah izčrpljujočega veslanja se nam je kamp še kako prilegel, še posebej zaradi ponovnega stika z mentaliteto, ki sem jo od balkanske vojne že skoraj pozabil in jo kar pošteno pogrešam. Recimo … V narodnem parku so našli poškodovanega orla in so mu hoteli pomagati. A ko je direktor parka videl tega orla, je ugotovil, da ima na sebi neko čudno miniaturno napravico; kasneje se je izkazalo, da je to francoski GPS oddajnik za sledenje, zelo podoben takim, kot jih nameščajo na divje zveri, da znanstveniki lahko sledijo njihovim migracijam. A direktor je v skladu s klasično balkansko teorijo zarote ugotovil, da je to zagotovo »orao špijun« in ga dal ustreliti. Pa še marsikaj podobnega bi se našlo … A odgovor na vsako tako vprašanje, pa naj bo to kaj smešnega, žalostnega ali absurdnega je v teh krajih le eden:« Nije ovo Evropa!« In če sem iskren, se zelo strinjam s to ugotovitvijo, obenem pa jim jo tudi zavidam! Zdi se mi, da se bodo oni Evrope bolje ubranili in si od nje vzeli samo tisto, kar bodo želeli, za razliko od nas, ki smo se pustili, da so nam odrli kožo in vzeli dostojanstvo. V tem pa je čar in šarm Balkana …