Že ko sem bil še zelo, zelo majhen otročiček sem se zavedel, da ime Arne ni prav pogosto, še posebej ne v tistih odmaknjenih časih mojega otroštva in ne vem od kod so starši dobili navdih za to, takrat še kar ekstravagantno, poimenovanje. Vedel sem le, da je to ime v Skandinaviji tako pogosto, kot so bila na primer takrat pri nas imena Janez, Jože ali pa Francelj. Šele kasneje sem se pozanimal in ugotovil, da prevod tega imena ne pomeni nič drugega kot orel. In kaj drugega se za take (p)tiče spodobi, kot da obiskujejo državo, ki jo simbolizira mogočni dvoglavi orel – Albanijo namreč.
No, letos novembra sem bil tam že šestič in vsakič znova se rad vrnem tja. Od mojega prvega obiska v tej deželi je minilo natanko 25let in od takrat se je spremenilo zelo veliko. Brezumni diktator Enver Hoxha je bil takrat mrtev šele 9 let, nasledil pa ga je prav tako avtokratsko-trdolinijski komunist Ramiz Alia, ki so ga ravno v času mojega prvega obiska obsodili na  8 let zapora. In če je bilo v času Hoxhine smrti v celi Albaniji vsega skupaj le nekaj desetin avtomobilov je danes Albanija država z največjim odstotkom mercedesov na prebivalca. Po ulicah Tirane se vozijo najnovejši terenci najprestižnejših znamk, včasih pa celo kašen Ferrari ali dva. Nobenega dvoma ni, da se ob tem Enver Hoxha obilno obrača v grobu … No, mogoče tudi ne, saj so mu zagotovo skozi srce zabili ošpičeni glogov količek. Natanko tako namreč, kot veleva dobra, stara romunska tradicija za zatiranje vampirjev, kar je Enver zagotovo tudi bil. A ne samo zaradi  števila luksuznih znamk avtomobilov, Albanija se je v tem času korenito spremenila in predvsem odprla svetu. Turizem, ki v svinčenih časih sploh ni obstajal je postal pomembno gonilo te, še vedno revne, države. Ocenjujejo, da iz tega naslova tako ali drugače Albanija ustvari skoraj polovico državnega proračuna. Megaindustrijski kompleksi, ki jih je v Hoxhevih časih najprej financirala Rusija, potem pa Kitajska so obležali kakor zapuščeni, na pol obglodani okostnjaki, ki jih srečuješ po celi državi. S tujim kapitalom pa se danes pospešeno gradijo velike hidrocentrale, ki bodo uničile najlepše reke v tem delu sveta. Brez dvoma bodo v tujino speljali tudi večino (ali celo vso!) elektriko, ki se bo proizvedla v teh bodočih spomenikih globalizacijskih opustošenj neokrnjene narave.
A moja tokratna pot med dvoglave orle ni bila samo reminiscentno-nostalgične narave, pač pa sem odšel na to krajšo pot še zaradi nečesa drugega. Albanija je država, ki nam je geografsko zelo blizu, a obenem tako daleč, saj je zavoljo dolgoletne hermetične zaprtosti tam še veliko zanimivih zgodb, ki bi jih bilo vredno obdelati. A vsekakor je take zadeve treba preveriti najprej na terenu in ravno to je bil glavni namen moje tokratne poti. Ob tem pa s Katjo pripravljala tudi kratek video o najnovejši Nikonovi opremi iz serije brezzrcalnih fotoaparatov, ki so jo poimenovali serija Z. S seboj sva imela najnovejše Z objektive ter dva fotoaparata – zastavonoše te serije, Nikona Z7. Delo z brezrcalcem je precej drugačno, kot fotografiranje s klasičnim DSLR (zrcalnim) fotoaparatom. Končni rezultat, se pravi fotografija, je precej boljši, kot pa pri DSLR aparatu Nikon D850, čeprav imata isto tipalo. Za to je kar nekaj razlogov, a v natančnejšo razlago se bom raje spustil v enem od prihodnjih, bolj tehnično usmerjenih, blogov. Mogoče samo opazka, da je večino fotografij (predvsem v cerkvah!) posnetih v t.i. »silent mode«, se pravi v tihem načinu fotografiranja. V cerkvah je namreč strogo prepovedano fotografiranje, a če se ti uspe uspešno skrivati za kakšnimi stebri, stoli in še čim, se seveda da posneti kar dobre fotografije. A le v tem načinu fotografiranja, saj te v poduhovljeni tišini sakralnih prostorov »glasno« klikanje fotoaparata hitro izda in takoj priteče kakšen nadležen svečenik, ki se čuti od samega boga poklicanega, da ti pojasni, da tu fotografiranje ni dovoljeno in  te na hitro pospremi do izhoda. Hm, kot da že sam prej ne bi videl številnih tablic z rdeče prekrižanim fotoaparatom, ki opozarjajo na to, da se fotografirati ne sme? No, če pa izključiš še prikaz posnete fotografije na aparatovem LCD zaslonu, da ne razsvetljuje cerkvene teme kot nekakšen mini svetilnik in večinoma fotografiraš ne da bi sploh pogledal skozi iskalo, pa te težko izsledi še tako goreč branilec cerkvenih pravil. In ko sem tako fotografiral zares prelepo cerkev Sv. Nikolaja v vasi Voskopoje, kjer se je ohranilo nekaj čudovitih cerkva, ki so v davnih časih preživele otomansko islamizacijo, kasneje pa še Hoxhevo ateizacijo sem se spomnil s tem precej nepovezanega dogodka. Torej  … Vsako leto smo se znani slovenski fotografi veliko srečevali na največjem fotožurnalističnem festivalu na svetu, v francoskem Perpignanu. In enemu od njih je v oči padla mlada in lepa francoska fotografinja, ki pa sem jo jaz poznal še iz svojih pariških časov. Ko sem mu jo predstavil, se kar ni mogel odtrgati od nje. V nekem trenutku ji je zazvonil telefon in ona je seveda takoj odgovorila. Moj prijatelj je v (zaigrani!) paniki skočil k njej in začel vpiti:« Nehaj, nehaj na tem festivalu je najstrože prepovedano telefonirati!«.To seveda niti slučajno ni bilo res, a ona je pogovor takoj prekinila in se popolnoma zmedena zagledala vanj. Prav nič ji ni bilo jasno, kaj se sploh dogaja. V tistem trenutku pa je moj prijatelj iz žepa potegnil svoj telefon, ji ga ponudil ter rekel: »Brez težav lahko uporabiš mojega! Imam namreč direktno povezavo z bogom!« Ni takoj razumela njegove šale, (in seveda osvajanja), mi pa smo se vseeno še dolgo krohotali … In zakaj sem se v Voskopoju spomnil prav te zgodbe? Zato namreč, ker je sredi nedeljske maše duhovniku zazvonil mobilni telefon, on pa se je mrtvo-hladno oglasil, se nekaj časa pogovarjal, potem pa je z mašo nadaljeval, kot da se nič ni zgodilo. Očitno pa on zares ima direktno povezavo z bogom …