Podaljšani vikend med lesenimi cerkvami …

Že od nekdaj so me navduševale stare (in izginjajoče) kulture ter tradicije in že kar nekaj časa poslušam zgodbe o avtohtonih prebivalcih severne Transilvanije v Romuniji. To je območje imenovano Maramures, kjer naj bi bili še zadnji ostanki starodavnih ruralnih skupnosti v Evropi, s posebej izstopajočimi obredi, nošami in običaji. In s Katjo sva se odločila, da jih pač pofotografirava še letos. In kdaj naj bi bil za to najprimernejši trenutek? Ja za veliko noč seveda! In zgodilo se je …
Vedno obstaja rahel dvom, kateri zapovedani praznik je za kristjane pomembnejši – božič ali velika noč? Natančneje – ali Jezusovo rojstvo ali njegovo vstajenje od mrtvih? A za prave vernike tu zagotovo ni prostora za ugibanja. Na svetu se je rodilo že na zilijone ljudi, a po dosedanjih podatkih je od mrtvih vstal samo en posebnež – Jezus Kristus namreč. Torej je brez vsakega dvoma ta najpomembnejši krščanski dogodek obenem tudi najprimernejši čas za obisk vernih Maramurčanov, ki so globoko predani starodavnim izročilom. In sva šla na pot …
V itak vedno prisotni časovni stiski sva se odločila, da bo podaljšani vikend najbrž dovolj časa za kakšno dobro fotografijo, saj se pred in po veliki noči običajno ne dogaja kaj veliko. No, na tem mestu pa je treba vedeti, da se že od leta 1054, pa vse do danes, katoliki in pravoslavci niso mogli zediniti kdo ima večjega … hmmm… boga seveda! In tako drug drugega (milo rečeno) vsaj ignorirajo, če se že med seboj odkrito ne sovražijo. In zato je tudi prav, da se nikakor niso mogli dogovoriti kdaj naj bi Jezus zares vstal od mrtvih. Kot se za prave prepirljivce (ki jim je vedno itak šlo le za oblast in denar) spodobi, se eni pač ravnajo po gregorijanskem, drugi pa po julijanskem koledarju. Vsak od njih ima za to seveda tehtne razloge in razlage, a ker so verniki v Maramuresu strogi pravoslavci, je bil ta praznik letos kakšen teden za katoliškim. Torej sva si lahko za dolgo vožnjo do romunsko-ukrajinske meje v sendviče natlačila »našo« (že blagoslovljeno) velikonočno šunko, pirhe ter hren in se veselo odpeljala »njihovim« velikonočno-kulinaričnim dobrotam naproti. Ali kot je nekoč rekel moj literarni idol, legendarni Blaž Ogorevc: »Vraževerni ateizem pomeni, da v boga pač ne verjameš, hkrati pa se nočeš prikrajšati za vse tiste lepe reči, ki so posledica tega vraževerja. Recimo pirhi, velikonočna šunka in podobno.« In prav zato sva tudi strogi post pred prazniki brezkompromisno preskočila; tako po gregorijanskem, kot tudi po julijanskem koledarju!
V pokrajini Maramures se je od prvotnih tristo lesenih cerkva do danes ohranilo le še kakšnih sto, a vse so zares izjemno lepe, obenem pa tudi rokodelski biseri nekdanjega tesarstva. Večina jih je iz sedemnajstega in osemnajstega stoletja, nekaj pa je tudi novejših, saj tradicija tega načina gradnje nikoli ni zares ugasnila. Kar osem najlepših cerkva je uvrščeno tudi na UNESCO seznam svetovne kulturne dediščine. A tak način gradnje se je začel iz povsem nenavadnih razlogov. Strogo katoliška Avstro-Ogrska je namreč že v šestnajstem stoletju pravoslavcem na tem območju prepovedala graditi kamnite cerkve, a lokalci so ta dekret očitno zelo zvito obšli in pač gradili samo lesene. Prepoved prave gradnje so takrat najbrž uvedli samo zato, da te tujerodne cerkve ne bi bile preveč trajne in da bi se jih dalo zelo na hitro skuriti, če bi se pokazala kakšna urgentna nuja po čim hitrejšem pravoverstvu …
A zanimivo je predvsem to, da v teh krajih do danes niso ostale samo cerkve, pač pa tudi globoko zakoreninjena pravoslavna vera, ki še vedno obvladuje tako duhovno, kot posvetno življenje lokalnega prebivalstva. Glede na pripovedi in zapise o tem območju sva pričakovala malodane nekakšno srednjeveško sceno, kjer so ljudje komajda slišali za elektriko in se k maši vozijo v s konjskimi vpregami, pozimi pa se po gozdovih goloroki in kosmati borijo z volkovi in medvedi. Obenem pa sva se temu seveda samo smejala, saj smo videli že preveč sveta, da bi lahko nasedli takšnim marketinškim floskulam, ki krožijo po internetu. A presenečenje je bilo vseeno veliko in dejansko stanje je demantiralo vse najine vnaprej izoblikovane predstave o tem »skrivnostnem« Drakulandu. Zakaj? Bilo je namreč obojega na pretek! Zares tradicionalna kmečka skupnost, kjer predvsem ženske in otroci še vedno hodijo k maši v narodnih nošah izključno zaradi sebe in ne zaradi vsiljenega etnološkega terorja nadebudnih turističnih promotorjev (kot se to velikokrat zgodi po svetu), obenem pa vsi živijo popolnoma prepleteni z moderno družbo, vključno z njenimi dobrimi in slabimi platmi. Na primer; trgovine, kot so H&M, Deichmann, Lidl, KFC, McDonalds ter podobne multinacionalne oslarije so od dveh ali treh najbolj tradicionalnih vasi oddaljene le slabih 30km in prav nič nenavadno ni, da ženska oblečena v ročno izvezeno narodno nošo pride k nedeljski maši v štiklah iz kačje kože ali pa živordeče lakiranega usnja. In ves ta miks se organsko in neprisiljeno prepleta med seboj in na nek način dopolnjuje. Če torej rečemo, da so to najbolj tradicionalni kotički Evrope, kjer se je čas ustavil je to še kako prav, obenem pa je tudi popolna neumnost, saj se (takega) časa pač ne da ustaviti. Ta nadležni »napredek« pač prodira v najmanjše pore vsake, še tako prvobitne, skupnosti s svetlobno hitrostjo mednarodnega kapitala (ki itak ves čas pritlehno hodi z roko v roki prav z vsemi svetovnimi religijami!) .
Pa še nekaj za konec … Ko sem se pripravljal na to reportažo sem na spletu naletel na (vsaj meni?) kar smešno razlago velike noči. Legenda namreč pravi, da naj bi na veliki petek Jezus na križu umrl za naše grehe, v nedeljo pa je že vstal od mrtvih. Kar tehnično pomeni, da je za vse grehe celotnega človeštva vseh časov žrtvoval le en podaljšani vikend in nič več. No, prav tak vikend v romunskih hribih pa sva mu žrtvovala tudi midva s Katjo. Pa smo si bot …

Najlepša hvala:

Tomaž Vasle, IC Elektronika (on že ve zakaj 🙂 )
Klemen Zupan – Zupo (za ptičjo perspektivo 🙂 )
Porsche Slovenija (za izposojo pravega vozila za v tiste kraje – Amarok 4motion)
Garmin Slovenija (za sponzorstvo pri iskanju pravih poti 🙂 )