Avtor citata: Machiavelli

Tale moja zgodba ni od včeraj …. Stara je natanko 16 let, a v luči zadnjih volitev se mi zdi še kako aktualna. Gre pa takole …

Leta 2006 so me poklicali na predsedstvo Republike Slovenije na sestanek s PR-ovci takratnega predsednika Drnovška in mi ponudili zanimivo nalogo. Namreč, da ga spremljam na dveh državniških potovanjih in seveda fotografiram za predsedniški arhiv. Nekaj let pred tem sem se sicer zaobljubil, da bom gledal politike izključno samo še skozi objektiv daljnogleda na ostrostrelski puški in nikoli več skozi objektiv fotoaparata, zato sem se globoko zamislil, če naj ob tako zanimivi ponudbi vseeno prelomim to obljubo. In sem jo! Predvsem zato, ker so bila to zadnja leta Drnovškove vladavine, ko je bil že zelo bolan in se je dobro zavedal, da so mu dnevi šteti. Umrl je že čez slabi dve leti, a v teh zadnjih letih je postal veliko bolj človeški in direkten ter manj politično preračunljiv. Pred smrtjo pa je želel doseči še nekaj izjemno pomembnih političnih ciljev in se s tem za vedno vpisati v svetovne zgodovinske leksikone. Kar mu seveda ni uspelo, saj se je vsega lotil preveč človeško in z velikim zavedanjem o človeški minljivosti, to pa v politiki žal pač ne gre. Kot naprimer pobotati Tibetance in Kitajce ali pa urediti eno najbolj odprtih političnih ran našega časa – najti mir za Izraelce in Palestince v Gazi. Ker sem ta spor fotografsko pokrival le nekaj let prej, ko je tam divjala intifada me je vse skupaj še toliko bolj zanimalo in zato sem vseeno privolil. In začelo se je …

Na brniškem letališču smo se brez vsake kontrole pri posebnem vhodu daleč od oči ostalih državljanov vkrcali v vladnega Falcona in udobno ter brez čakalniškega stresa poleteli proti Izraelu. Že pri izstopu iz letala so nas obkrožili nabildani boyguardi, seveda cvet najbolje izurjenih agentov razvpite tajne službe Mossad v polni bojni opremi in oboroženi z brzostrelkami. Sedli smo v razkošno limuzino, ki nas je odpeljala do VIP sobice za kratek vmesni počitek in osvežitev, potem pa naprej proti centru Tel Aviva. Šest policijskih motoristov je spremljalo našo kolono, ki je po (samo za nas zaprti) cesti z zavijajočimii sirenami in utripajočimi lučmi zdrvela do prestižnega (in v celem Izraelu najdražjega!) hotela King David Hotel. Tam so nas v posebnem dvigalu, ki je bilo zaprto za javnost pospremili v sobe, Drnovška pa seveda v ogromen predsedniški apartma. Pred vsaka hotelska vrata se je postavila po ena do zob oborožena Mosadovka in vsaka od njih bi lahko tekmovala za miss Izraela. Tam so stale ves čas našega obiska in priznam, da me je malo mikalo, da bi kakšni od njih ponudil prostorček v moji postelji preko noči, seveda izključno zaradi tega, da si malo spočije utrujene nožice. Obstajal pa je resen dvom, da mogoče ne bi razumele moje iskrene skrbi za njih, zato sem se ponudb raje vzdržal. Za zajtrk pa kupi kaviarja, ločena soba za zasebnost s posebej za VIP natreniranimi natakarji in še in še …. Ampak to ni bistvo tega zapisa, zato raje k stvari. Naš predsednik je imel po obisku Izraela še neke diplomatske poti, jaz pa sem se moral vrniti domov. Dogovorili smo se, da grem pač v Slovenijo sam in z redno letalsko linijo. Moja pot proti letališču je bila spet »okrašena« z motoristi, sirenami in lučkami, mosadovci z avtomati pa so me po prihodu na letališče odpeljali skozi zadnja vrata neke neugledne stavbe. Dolgo časa so me vodili po samo njim znanih hodnikih, podhodih in prehodih in končno smo prišli do nekih precej neuglednih in zaprtih vrat. Tam mi je šef varnostnikov dal roko in rekel: »Do sem velja naš dogovor o varovanju predsednikovega spremstva, od tu naprej pa ste spet običajna oseba!« Oprl mi je vrata in kar naenkrat sem stal v ogromni dvorani, pravzaprav v čakalnici telavivskega letališča. Vrata so se zaprla in bil sem sam, pred menoj pa se je vila dolga vrsta na check-in čakajočih potnikov. Totalen šok!!! Imelo me je, da bi se zadrl na vso tisto bedno rajo, ki se je kot živina gnetla pred šalterjem: »A vi sploh veste kdo sem jaz???!!! Jaz ne čakam v vrstah, jaz ne kažem potnega lista, mene ne pregledujejo in takoj me je treba odpeljati v VIP sobico, da vas sploh ne gledam!!!« Na mojo srečo sem bil tiho, a vseeno do konca pravičniško ogorčen, ponižan in užaljen …

Potem pa je hitro prišlo streznjenje! Halo? Samo v treh, štirih dneh sem sam zase postal večvreden državljan, ki zajema kaviar s kuhinjsko žlico, ki se mu vsi klanjajo in mu bodyguardi odpirajo vrata, da o vseh drugih ugodnostih sploh ne govorim. Pa samo nepomemben fotografek sem bil tam … Nikoli me take stvari niso fascinirale in me še vedno ne, prej obratno, gabijo se mi, a takrat sem se sam sebi začudil kako hitro ti lahko postanejo samoumevne. Le kaj se mora torej zgoditi v glavah vodilnih politikov, ki tako živijo leta in leta in se popolnoma odmaknejo od realnega sveta z neozdravljivim kompleksom večvrednosti? In zakaj sem vam danes v tem povolilem času zaupal tole hecno prigodico? Zato, da se vsi zavemo, da so spremembe v političnem vrhu absolutno nujne, mi kot civilna družba, pa ne smemo NIKOMUR od novoizvoljenih akterjev NIKOLI dovoliti, da se začne počutiti tako, kot sem se jaz počutil takrat na letališču v Tel Avivu. Ves čas se mora oblast zavedati, da jih lahko, tako kot jih je vrglo na vrh, enako hitro od tam tudi odplakne. Zavedati se morajo, da smo ljudje tisti, ki smo jih izbrali in tisti, ki jih lahko potopimo. Zato pa nujno potrebujemo številne nevladne organizacije, neodvisne medije in nenazadnje tudi umetnike ter kulturnike, ki so na te zadeve še posebej občutljivi. Kdaj drugič pa napišem še kaj o mojem »predsedniškem« obisku Tibeta od koder imam na zalogi še nekaj podobnih cvetk. 😉

P.S. Svoje obljube o ne-fotografiranju politikov pa od takrat nisem več prelomil in za vsak primer bom za take primere v omari (raje kot fotoaparat!) shranil dobro naoljeno ostrostrelsko puško z daljnogledom … 🙂 🙂 😉