PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE!

Praznovanje prvega maja, kot največjega delavskega praznika, se je uradno začelo leta 1886 s t.i. Haymarketskim izgredom v Chicagu … In kaj se je od takrat do danes zares spremenilo?
Že samo definiranje tega dogodka kot »izgred« (prevod v slovenščino) ali pa originalno Haymarket »affair«, kot neka »zadeva« (v angleščini), namiguje na žalostno dejstvo, da ko se delavci postavijo za svoje pravice je to izgred, ko pa se kapitalisti domislijo kakšne nove zvijače, kako še bolj osiromašiti svoje delavce, pa temu rečemo npr. nov poslovni model. Eden od povodov za pokol demonstrantov in policistov v Chicagu je bila za zahteva za uzakonitev 8 urnega delavnika. To se je sicer uresničilo, a kje smo glede tega danes, po 131 letih?
Za marsikoga je dolžina delovnika le stavek v pogodbi, saj danes predani in pridni delavci v kakšnem privatnem ali pa globalno-korporativnem sektorju (ki so jim še pred nekaj stoletji rekli kar janičarji …), hodijo v službo mogoče uro ali dve kasneje kot v času industrijske revolucije, popolnoma normalno pa je, da zato na delu ostanejo kar nekaj ur več. In zamislite si ta luksuz – v boljših službah jim kupijo celo prenosni računalnik, (ki je skoraj kot njihov!!!) in lahko ga nosijo tudi domov; seveda samo zato, da med vikendom lepo v miru postorijo še kakšno službeno malenkost. Ko ti enkrat kupijo še službeni avto pa si itak tako njihov, da se ti delovnik (s tvojim tihim privoljenjem seveda) raztegne še na počitnice in praznike. Tudi na praznik dela najbrž …
Da ne govorimo o desetinah milijonov delavcev v tretjem svetu, ki v svoji stiski in želji po preživetju nižajo cene na trgu globalne delovne sile do tako absurdne meje, da je tekma v tem svetovnem dumpingu že vnaprej izgubljena. Po ocenah ekonomistov bi v današnjem svetu za kakovostno življenje z vsemi socialnimi bonitetami zadoščalo le dve do tri ure dela na dan. Seveda pod pogojem pravilne distribucije dobrin in tehnologije, kar se seveda nikoli ne bo zgodilo, saj bogatim pač nikoli ni dovolj … Nikoli!
Polovica vsega svetovnega bogastva je v rokah le 8ih (osmih!!!) ljudi; pred nekaj leti jih je bilo še okrog 60. Med letom 1988 in 2011 se je povprečni prihodek najrevnejših povečal za 65 dolarjev, medtem, ko se je dohodek najbogatejših povečal povprečno za 11.800 dolarjev – celih 182krat več! (ti podatki so vzeti iz Oxfamovega poročila za leto 2017)
In zato iz naftalina privlečeni, skoraj pozabljeni in dodobra zaprašeni slogan »Proletarci vseh dežel, združite se!« postaja spet aktualen … Mogoče celo do te mere, da bodo morali delavci ponovno v roke prijeti kaj bolj konkretnega, kot je orodje in se (spet!) postaviti za svoje pravice. Žalostno je namreč, da veliko preveč ljudi na tem svetu razume le govorico moči in nasilja.

No Comments

Post a Comment