Ko včasih v kakšni nespečni noči malo brskam po otroško-najstniških spominih, mi pred oči prihaja cel kup prizorov iz tistih daljnih časov. Zanimivo je, kaj vse mi je tako trdno ostalo v spominu … Na primer, ko smo se kot otroci preganjali po sosednjih vrtovih in se igrali kavboje in Indijance. Da je bila stvar bolj resna, smo si puščice opremili z ostrimi kovinski konicami. In še danes se živo spomnim prijatelja Dušana, ko smo se ob resnejšem napadu sosedovih mulcev v bojnem neredu umikali na svoj teritorij, Dušanu pa je med tekom v hrbtu poskakovala puščica, ki se mu je zarila globoko pod kožo. Ali pa recimo takrat, ko sva z bratom pri kakšnih 14-15ih s kolesi odšla proti takratni ribogojnici v Gameljne in tam, kar na osti, lovila postrvi. Čuvaji so poklicali miličnike (tako smo jim rekli takrat …) in zaprli so naju na policijsko postajo v Šentvidu za kar precej časa. Vse dokler naju ni prišel rešit oče in njegovo prvi komentar je bil: »Upam, da vama je uspelo skriti ribe, da jih gremo takoj iskat!« Ali pa takrat, ko sva 15-16letna s prijatelji sama preživljala zimske počitnice v neki popolnoma izgubljeni planšariji na Veliki planini, kjer je bilo do prvega telefona kakšno uro in pol hoda, jaz pa sem se zvečer tako usekal s sekiro, medtem ko sem cepil drva, da mi je prst odprlo do kosti in imam na roki brazgotino še desetletja po tem. Pa smo vse skupaj samo malo zavili v povoj in cunjo in nikomur ni padlo na pamet, da bi prekinili tako fenomenalne počitnice. Pravzaprav me je skrbelo le to, da bom dobil kakšno krepko klofuto od mame za tako neumnost, ko se bomo vrnili domov. No, roko na srce; šele danes razumem zakaj se ji je roka velikokrat kar sama sprožila, midva z bratom pa sva samo sklanjala glave, saj sva dobro vedela, da sva si jih krepko zaslužila. Namreč, ko so se najine dogodivščine (vedno!) srečno iztekle, je le ona vedela in razumela, kaj vse bi se nama lahko zgodilo (tako, kot to danes razumem sam …), mi, kot otroci in najstniki pa smo na take stvari gledali zelo drugače, saj je bilo vsem popolnoma jasno, da smo neranljivi in nesmrtni. Sproščeni adrenalin olajšanja se je mami ob takih dogodkih velikokrat nakopičil v desnici, ki je (lahko rečem, da vedno upravičeno!) poletela proti najinim glavam ali pa s kakšno kuhalnico ali krtačo tudi proti ritim. Le kdo bi ji zameril … Pa spomnim se, ko sem cele dneve z mastnimi rokami popravljal svoj (skoraj nepopravljivi) moped, tako da še danes, kot za šalo, znam popraviti vsak spodoben motor. Pa ko sva z bratom kupila dva razsuta citroena in iz boljših delov obeh na dvorišču naredila enega, ki je za silo tudi deloval. In šele s to kripo so vsi krivolovi po slovenskih rekah in hrvaškem morju ali pa vznemirljivi izleti v neznano, končno dosegli epske razsežnosti. Prvih nekaj let kar brez vozniškega izpita, saj mi ga moja rosna leta legalno še niso dopuščala. Pa, ko sva se s takratno punco in kasnejšo ženo takoj po gimnaziji velikokrat s starim spačkom (takrat celo oba z vozniškimi izpiti!) podala na 1500km dolgo pot v Istanbul, (avtocest še ni bilo!), kjer sva na bazarju nakupila staro orožje za zbiratelje v Ljubljani in ga, skritega v zadnjem sedežu, tihotapila čez kar nekaj državnih mej, vse do doma. In ko sva s tem lahko prisluženim denarjem začela graditi svojo jadrnico in jo do končane diplome tudi zgradila in potem odhajala na dolge poti po Jadranu in Grčiji, pa še in še … Pravzaprav se spomnim le mejnih pustolovščin, prešerne svobode in neskončnih neumnosti, ki smo jih takrat počeli.

No, česa pa se ne spomnim? Zagotovo se ne spomnim kakšnih telefonskih klicev med prijatelji, saj so bili to vedno le hitri dogovori in zmenki za resnejše pustolovščine, ne spomnim se prav nobene televizijske oddaje, saj je bil program tako zanič, da ga ni bilo vredno gledati, ne spomnim se kakšne »veličastne« zmage v računalniški igrici, saj računalnikov takrat še niso izumili, ne spomnim se brezplodnega sedenja v sobi, saj bi starši za to, da bi me tam zadržali, potrebovali kar močne verige … Kaj pa danes? Gledam otroke, ki na izletu v naravi zdolgočaseni komaj čakajo, da se vrnejo domov pred kakršenkoli zaslon, vidim jih ko sedijo drug ob drugem in molče zrejo v pametne telefone namesto, da bi se pogovarjali, osvajali sošolke ali pa le sanjarili o prvi ljubezni, poslušam smrtno tišino med glavnim odmorom na kakšni šoli, saj nihče ne govori, pač pa vsi končno lahko v miru tapkajo po mobilcih, pa še in še. In takrat se vprašam, kaj se bodo iz svojega otroštva spomnili oni? Kaj bo njim za vedno ostalo v spominu?

Zelo všeč mi je misel, ki sem jo nekje prebral, da je spomin pravzaprav most do naše prihodnosti. Sam velikokrat stopam po tem mostu, a skrbi me, kje bodo hodili današnji otroci, ki jim vsakodnevna virtualna realnost vztrajno krade bodoče spomine. Verjetno bodo stali nekje na robu reke življenja in zaradi zaverovanosti v svoj telefon ne bodo niti videli, da je na drugi strani sploh breg, mostov do prihodnosti pa zaradi pokradenih spominov itak ne bo več …