Pred dvanajstimi leti sem imel priložnost, da se pridružim skupini Nencev, staroselskih prebivalcev sibirskega polotoka Jamal, na delu njihove vsakoletne, 700 kilometrov dolge, (peš) migracije s čredami severnih jelenov. Njihovo življenje je trdo, a s fantastičnim znanjem, podedovanim skozi neštete generacije jim uspe, da preživijo neizprosni naravi navkljub. A pišejo se jim slabi časi … V tem delu daljnega severa so našli največje zaloge zemeljskega plina na planetu, ki jih sploh še niso začeli izkoriščati. Ruska naftna podjetja so investirala ogromne količine denarja v razvoj tega območja in predvsem v šolanje Nenskih otrok. A kaj se je zgodilo? Otroci, ki večino leta preživijo po udobnih internatih s toplo vodo in tušem, se igrajo z računalniki in mobilnimi telefoni, kaj hitro pozabijo tradicionalna znanja, ki so potrebna za kruto preživetje v sibirskih prostranstvih. Navidezno jih sicer učijo tudi spoštovanja tradicije, a brez, da bi jo zares živeli so to le puhle besede brez vsebine. Že v nekaj letih se v divjino niso več sposobni vrniti in ko se bo izkoriščanje plina zares začelo, bodo le pridni (in popolnoma odvisni) delavci na naftnih poljih. In kaj ima daljna Sibirija skupnega fašenkom v Markovcih? Na prvi pogled nič, a vseeno zelo veliko!

Na moj prvi fašenk v Markovce sem se, s fotoaparatom v roki, odpravil že leta 2006. In zadelo me je kot s kamnom v glavo … Niti v sanjah nisem pričakoval tako pristnega vzdušja, prijaznosti domačinov in predvsem avtentičnosti samega dogodka. Da je kaj takega možno v Sloveniji me je popolnoma presenetilo. Ne samo za znamenite kurente pač pa tudi za ostale pisane maske se je popolnoma brez sence dvoma začutilo, da so tam zaradi sebe in svojih sokrajanov in popolnoma nič zaradi kakšne t.i. turistične ponudbe slovenskega podeželja. Z zastonj jedačo in pijačo obložene mize in klopi ob poti so dale vzdušju še poseben čar, največ pa je bilo vredno pristno veselje, ko so se maske ustavljale na dvoriščih, popile kozarček (še raje kar dva 🙂 ) in prigriznile kakšen košček domačega kruha začinjen s svinjsko zaseko in čebulo v bučnem olju. Da o krofih in ostalih pustnih sladicah sploh ne govorim … Že pred tistimi daljnimi štirinajstimi leti se mi je zazdelo, da kaj tako pristno-domačega in spontanega ne bo preživelo pritiska uniformiranih, kapitalsko-turističnih teženj tega našega, vedno bolj materialističnega, sveta. Pa vseeno je! V Markovce se od takrat za pustno soboto vračam skoraj vsako leto in manjkal sem le takrat, ko me nekajkrat v pustnem času sploh ni bilo v Sloveniji. V vseh teh letih se je v mojem arhivu nabrala kar zanimiva mešanica fotografskih utrinkov. Včasih s fotografijami nisem bil zadovoljen, vendar izključno zaradi mene in mojih napak, saj se čar fašenka skozi ves ta čas ni kaj dosti spremenil. A tudi nad to prireditev so se začeli zgrinjati črni oblaki.

Na letošnjem fašenku sem (kot vedno) malo pokramljal z domačini in prav vsi so mi zatrdili, da se obetajo velike spremembe. In kakšne so lahko spremembe nečesa tako dobrega? Ja samo na slabše seveda … Občinska oblast naj bi se namreč zavzemala za to, da se povorka na fašenku časovno skrajša. To naj bi se doseglo z postopnim ukinjanjem vaškega gostoljubja in s tem seveda sproščenega druženja po dvoriščih, z uvedbo vstopnine za obiskovalce in še s kakšno genialno novostjo, ki lahko zraste le na birokratskem zelniku. Halo? Le kaj je lahko nekoga napeljalo na misel, da uniči nekaj tako edinstvenega, kot je markovški fašenk? Verjamem, da čiščenje za številnimi obiskovalci, ki za sabo pustijo kakšno smet ali cigaretni ogorek, honorarji za gasilce in dežurno prvo pomoč in kaj podobnega pač nekaj stanejo, a če si občina lahko privošči koncerte raznih superznanih slovensko-južnjaških zvezd, potem z denarjem le ni taka stiska. Pa, da ne bo pomote, prav nič nimam proti spremljevalnim dejavnostim, dokler se ne vtikajo v tisto osnovno zgodbo zaradi katere ljudje sploh pridejo v Markovce. Zares si ne morem predstavljati fašenka, ko sprevod ne bi trajal celo popoldne, ko bodo povorko od obiskovalcev in domačinov ogradili z železno ograjo (tako kot na skoraj vseh pustnih povorkah v Sloveniji!), in ob njo posadili nekoga, ki bo prodajal vstopnice. Skrb za prehrano pa bo itak prevzelo kakšno podjetje za catering v stilu McDonaldsa. A kaj je pravzaprav največja nevarnost take norosti? V nekaj kratkih letih se tradicija hitro pozabi, navade izginejo in ko bo končno jasno, kakšna neumnost je bila menjava konja, ki zmaguje se bodo bistre občinske glave (ob pomanjkanju obiskovalcev …) spet spomnile, da bi bilo dobro stare navade ponovno obuditi. A verjemite mi, s takimi bedastimi odločitvami imam izkušnje z marsikaterega konca sveta, ne samo z jamalskega polotoka v Sibiriji. Pristne tradicije namreč nikoli več ne obudijo še tako huda prizadevanje politikov pojačanih z etnologi, četudi so podprta z ne vem kakšnimi sredstvi. Vse skupaj postane samo še bedna farsa v stilu: »Zgradili vam bomo nov grad, ki bo še starejši od originalnega!« Iskreno upam, da bodo te »pametne« glave pustile fašenku v Markovcih, da živi svoje življenje, se v prireditev ne vtikale in s tem dosegle, da nas bo nekaj tako edinstvenega še dolgo razveseljevalo.