Za nami je eden največjih hindujskih praznikov, Šivaratri. To je obletnica dneva, ko se je bog Šiva, uničevalec in preoblikovalec, poročil s Parvati, boginjo ljubezni in plodnosti. In to je v Indiji seveda treba primerno počastiti, čeprav me za plodnost v tej državi ne skrbi preveč, saj jih pri 1,3 milijarde še ne bo tako hitro zmanjkalo, kar se uničevanja tiče, pa so tudi na pravi poti, saj je skrb za vedno bolj uničeno okolje iz leta v leto slabša. Ker naj bi bil Varanasi Šivino najljubše mesto in je večina templjev v mestu posvečenih prav njemu, je ta praznik tukaj še posebej spoštovan. Iz cele Indije se na breg Gangesa nagrmadi na tisoče romarjev in mesto en dan in eno noč živi samo za to. Zgodnje jutranje obredno kopanje v sveti reki, potem pa puja (čaščenje) in darovanje za Šivo in Parvati v enem od svetišč, so za vsakega Hindujca obvezni del Šivaratrija. Seveda za fotografiranje ne zmanjka motivov in že tako fotogenični Varanasi te vedno znova preseneti. Že odkar hodim v Varanasi, sem si želel tu doživeti pravo megleno jutro, a mi do sedaj to še ni uspelo. A glej, prav dan Šivaratrija se je dan pričel s tako meglo, kot je še ni bilo v vseh teh letih. Očitno moje dobre zveze na nebu (ali pa mogoče tam spodaj, med rogatci …) še vedno delujejo, kot se šika :-)!

No, če bi bil praznik samo čez dan, bi še nekako šlo, tako pa so točno zraven hotelskega okna celo noč peli, slavili in noreli Šivini oboževalci in spanje je bilo popolnoma nemogoče. In v nespečne možgane se mi je kar naprej vrivala misel, kako neskončno bolje bi bilo, če bi vso to energijo in zanos, namesto v oboževanje nekega za lase privlečenega, pravljičnega lika v stilu Harrya Potterja, vložili v pometanje cest in čiščenje mesta. Prav vsem bi bilo dosti bolje … Najbrž tudi Šivi!