Moj prejšnji zapis o Markovcih je sprožil kar nekaj valov odobravanja pa tudi jeze … Seveda odvisno od tega, na kateri »strani« te zgodbe se kdo počuti. Sem pa v blogu namenoma zapisal, da mi je o potencialnih načrtih za prihodnost fašenka govorilo kar nekaj domačinov ob poti pustne povorke in nisem po novinarsko preverjal še druge plati medalje. Zdelo se mi je namreč, da če identično zgodbo ponovi več ljudi na različnih lokacijah bi moralo biti to dovolj jasno, da naj bi zgodba držala. A očitno se okoli fašenka krešejo zelo različna mnenja in ta prireditev povzroča kar nekaj hude krvi. Na moj zapis se je odzval tudi župan Markovcev, saj občina v mojem tekstu ni bila prikazana v preveč pozitivni luči. Povabil me je na pogovor, kamor se tudi z veseljem odšel. Ne samo zaradi mojega bloga, pač pa predvsem iz želje po dialogu, da se fašenk v Markovcih ohrani v najbolj pristni obliki. In to kljub temu, da jaz (kot ubogi fotografek …) pač v tej zgodbi nisem nikakršen faktor. Župan se z zapisanim nikakor ni strinjal in v pogovoru mi je zatrdil, da ni govora o kakšni vstopnini, ograjah, ukinitvi gostoljubja ob poti in da se občina ne bo vtikala »vsebinsko-tradicionalni« del pustovanja, pač pa bodo zadeve skušali samo malo bolje pripraviti in organizirati. Da ne bo zastojev ob poti in da bo vse skupaj teklo bolj gladko. Komu zdaj verjeti? Na to seveda ni odgovora in ostajam popolnoma nevtralen; seveda vse do prihodnjih fašenkov, ki bodo najlepše razkrili kaj se je in kaj se ni spremenilo. Na bolje ali na slabše … Jaz seveda upam, da sprememb ne bo nobenih, vsaj očitnih ne, saj smo obiskovalci s takim fašenkom, kot je bil do sedaj več kot zadovoljni. Seveda pa nobena stvar ni tako dobra, da ne bi bila lahko še boljša, zato pustimo času čas in že čez kratko leto bomo videli kaj in kako … Če smo torej na pustni torek pokopali pusta, zakopljimo z njim še bojne sekire in skušajmo s skupnimi močmi ohraniti fašenk – ta biser slovenske tradicije.