Triindvajsetega januarja mineva natančno 100 let odkar se je rodil moj oče, a meni se zdi, da je od takrat, ko ga ni več, minilo le nekaj kratkih dni … Mogoče pa je taka obletnica ravno pravšnja za razmislek o tem, kako je oče pravzaprav vplival name. Namreč stisniti dva fanta (brata in mene) v nek vzgojni okvir zagotovo ni bila lahka naloga. Neumnosti, ki so nam v rani mladosti šle po glavah so bile kar krepke, a popolnoma drugačne od tistih, s katerimi se danes sooča sodobna vzgoja.
In kako je bilo takrat? V mladosti sem bil kar sedemkrat v gipsu, enkrat celo dvakrat v isti smučarski sezoni, saj sem si prvi gips za zvin snel kar sam z vrtnimi škarjami, v drugo pa sem si nogo tudi konkretno zlomil 🙂 . Ves čas smo imeli resne bitke ali celo večje vojne z mulci iz soseske, ali pa na primer, ko sem si v gimnaziji, v naši od boga pozabljeni koči, na Veliki planini pri cepljenju drv skoraj odsekal prst. Roko smo takrat le malo povili, saj je bilo do telefona dve uri gazenja po snegu in nikomur ni padlo na misel, da bi odšel do tja in poklical domov. Le zakaj bi? Saj bi zagotovo morali prekiniti tiste čudovite zimske dni brez staršev pa še poslušal bi, da nisem bil dovolj previden. No, brazgotina na roki se mi vidi še danes … Pa še marsikaj podobnega bi se našlo. In ravno to je bilo bistvo vzgoje mojega očeta. Najprej skoči v vodo, potem pa se boš že naučil plavati. Če danes pomislim,kaj vse nama je z bratom dovolil (in pričakoval, da za svoja dejanja prevzameva tudi vso odgovornost!) se mi kar naježi koža. Iskreno rečeno, jaz česa takega nisem bil sposoben pri vzgoji svojega posinovljenca. Ne samo, da nama je oče take stvari dovolil, pač pa jih je celo spodbujal … Glede na to, da sem imel na osnovni šoli najslabšo oceno za vedenje na celi šoli, (v mojih časih so bile to še prave ocene od 1-5 in jaz sem imel seveda 1!) nisem imel v 12 letih šolanja niti 10 neupravičenih ur skupaj. Zakaj? Če je bilo treba na kakšen ribolov (bolje rečeno krivolov 🙂 ), na kakšno turno smučanje izven označenih prog, ali pa za cel dan s kolesom v kakšno hosto nama je oče brez da bi trenil z očesom, napisal opravičilo in ga je tudi, ko sva (vsa ožgana od sonca) naslednje dni prišla v šolo, tudi zagovarjal. Bila sta bolna in pika! A to mogoče niti ni bil njegov največji doprinos k moji vzgoji … Tisto, kar mi je zares spremenilo življenje je dejstvo, da je brezpogojno podpiral vse moje odločitve o tem, kaj bom v življenju sploh delal. Njegovo načelo je namreč bilo: delaj izključno samo tisto, kar te zares veseli in nikoli več ti ne bo treba delati. To, da sta naju z mamo izšolala, jaz pa sem takoj po diplomi ugotovil, da to ni zame in začel delati popolnoma druge stvari (pet let jadranja po Mediteranu in ustanovitev prve čarterske flote na Jadranu …) mu ni predstavljalo prav nobene težave. Njegovo zaupanje v to, da je treba delati stvari, ki te veselijo, vse ostalo pa bo prišlo samo od sebe, je bilo zares občudovanja vredno. Ko mi je delo na jadrnicah postalo utesnjujoče in sem se začel spogledovati s fotografijo sem spet imel njegovo popolno podporo. Ko je neozdravljivo zbolel in je (kot zdravnik) natančno vedel kaj (in približno kdaj) ga čaka, mi je nekoč rekel: »Pred menoj ni več kaj dosti dni, a zares me žalostita le dve stvari – to da poleti nikoli več ne bom šel na morje, še bolj pa to, da nikoli več ne bom šel v službo, saj je moje delo tisto, ki me najbolj osrečuje.« In če bi danes vprašali mene, kaj bom najbolj pogrešal na stare dni, bi bil odgovor zelo podoben. Najbolj mi bo manjkalo moje delo, saj v življenju nikoli nisem zares delal (kljub temu, da delam tudi po 12ur na dan vključno z vikendi!) ampak ves čas samo živim življenje. In to je življenje, ki ga ne bi zamenjal za nič na svetu! Hvala oči za to veličastno popotnico!!!