Ideja o postavitvi prenosnega studia je nastala in se razvila na obeh prejšnjih poteh po Etiopiji. Vedeti je namreč treba, da v dolini reke Omo ni (ampak ZARES ni!!!) fotografije, ki bi nastala brez plačila lokalnemu manekenu, se pravi domorodcu kakšnega od tukaj živečih ljudstev. Prav vsak, (ampak zares prav vsak!!!) pa naj bo to dvoletni fantek ali pa stoletna starka, za vsako fotko zahteva plačilo. In to brez izjem!!! In če je torej treba vsako »pozirano« fotografijo plačati, zakaj ne bi cele zadeve prignali do ekstrema in iz domorodcev naredili plačljive foto-modele? Obenem pa je seveda treba paziti na avtentičnost kulturnega izročila, saj je, konec koncev, namen teh fotografij prikazati in dokumentirati najpomembnejša ljudstva te regije.

Projekta sva se lotila s Katjo Bidovec, ki je bila pred leti moja študentka, potem mi je veliko pomagala kot asistentka, danes pa je moja sodelavka pri vseh večjih foto-projektih. V studiu je odlična, zelo dobro pa obvlada tudi obdelavo fotografij v za to ustreznih programih. Zato je bila odločitev, da to izpeljeva skupaj, kar samoumevna.

Baterijske studijske bliskavice Profoto B1 so bile za to delo idealna izbira in dve z močjo 500Ws sta se zares izkazali. V Ljubljani sem izdelal improviziran studio iz štirih foto-stativov in črne tkanine, ki preprečuje, da bi dnevna svetloba pokvarila posnetke, ročno pa sva obarvala tudi ustrezno ozadje. Postavitev ogromne črne kocke, (ki me močno spominja na slovito Kaabo iz Meke) je seveda med domorodci vzbudila zanimanje in večina ljudi v zaselkih se je takoj zbrala in opazovala postavljanje našega čudesa. Nekje bolj, nekje manj, a vedno z veliko mero smeha in norčevanja so ljudje sprejeli nekaj, za te kraje, tako čudnega ter nikoli videnega. A na koncu vedno zmaga tisti vsemogočni birr, ki ga od tujca pričakujejo prav vsi – od najmlajših pa do najstarejših. Sto birrov je sicer samo 5 eurov, zato pa so vsote, ki jih za fotografiranje zahtevajo lokalci toliko večje. A pravzaprav ne gre le za to … Del denarja, ki ostane v vaseh je zanemarljiv, bogastvo, ki pa si ga na račun njihove fotogeničnosti delijo vsi tisti krvosesni paraziti v obliki lokalnih vodičev, organizatorjev poti in nekakšnih bizarnih »državnih uradnikov« (ob katerih bi tudi sam Kafka na novo napisal svoj Proces), pa se debelijo ter razraščajo kot ogromna rakasta tvorba.

A kot vedno reče Efrem: »That’s Africa!« Najbrž bo že držalo, kaj ne?