Svet se spreminja …

Če bi me vprašali ali sem opazil kakšno razliko med mojim prvim obiskom hindujskega svetega mesta Varanasi pred tridesetimi leti, pa do zdaj, ko sedim na terasi hotela in gledam reko Ganges, bi bil moj odgovor zagotovo: »Ne, prav nič se ni spremenilo, vse je skoraj tako, kot je bilo takrat!«. A vseeno se je, in to celo zelo veliko …
Takrat, ko sem prvič sedel na ghatih, na teh slavnih stopnicah do reke, me je Indija zadela kakor s kladivom v čelo. Njen vonj, barva, okus, vsa ta umazanija in lepota hkrati so me prevzeli in me vrgli v svet kakršnega nisem poznal. V meni se je podrl zid, ki ločuje realnost od hipotetičnih prostorov v katere le redko zaidemo in se jih običajno izogibamo. Pa da ne bo pomote – zagotovo ne v smislu kakšne lažne ašramske duhovnosti, ki jo zahodnjakom tako spretno prodajajo številni spiritualni odrešitelji s teh koncev, za katere se večinoma izkaže, da jih zanima le posel ter kako bodo iz lahkovernih »iskalcev resnice« iztržili kakšno rupijo več. Ne, zadelo me je od samega sebe in predvsem on tega, da sem se zagledal popolnoma drugačnega, kot sem mislil, da sem.
In ko danes na ghatih srečujem številne mlade s tistim svetlečim leskom indijskega spoznanja v očeh, (najbrž prav takšnim, kot se ga takrat v očeh imel tudi sam?), se zavedam, da se Indija ni spremenila kaj dosti; korenito sem se spremenil le jaz in spet sem se zagledal popolnoma drugačnega, kot sem mislil, da sem bil … Le zakaj ponovno v Varanasiju?

No Comments

Post a Comment