Sveti gral off-roada

Kakor sem (pravilno!) predvideval, sem v Namibiji videl bistveeeeeno več slonov, kot pa krajev, kjer bi se lahko priključil na WiFi. Pravzaprav smo na to izjemno redko internetno žival naleteli v dobrih treh tednih le enkrat ali dvakrat. Da o počasnosti povezave sploh ne govorim … Pa še nekaj! Že takoj na začetku so se mi, povsem brez razloga seveda, tudi nepopravljivo sesuli Windowsi na laptopu in priznam – veliko bolj kot o tem, da napišem kakšno javljanje s poti, sem večino časa razmišljal, kako bom do tal požgal upravno zgradbo Microsofta v Ljubljani takoj, ko se vrnem v domovino. Ta opravek me zaenkrat še čaka, takoj ko neham zabadati igle v vudu lutko Billa Gatesa … Od tistega trenutka dalje, pa vse do konca poti mi je namreč računalnik služil le še za obtežitev nahrbtnika. No, in ko si spet doma, so tudi občutki ob pisanju povsem drugačni; takoj padeš v hektični ritem del in nalog, ki so se nagrmadile med odsotnostjo in pravkar minula pot se ti že po prvem dnevu zdi le še lepa zloženka v omari spominov iz daljne preteklosti. A vseeno na kratko …
Avantura je bila res prava, saj smo (tako kot sem obljubil pred odhodom!) terenca zares kopali iz peska in blata, menjali presekane pnevmatike, se razbijali po svetem gralu off-roada na prelazu Van Zyls in divjali po travnatih prostranstvih Marienflussa. Vmes pa seveda postavljali studio, fotografirali in enkrat celo trepetali pred žejnimi sloni, ki so le nekaj metrov stran razturali prostor za taborjenje, kjer smo mislili zvečer prenočiti. Za kraje, kjer je tuš redka dobrina, kjer te med večerjo ob tabornem ognju povsem v samoti, zmoti slonja družina, ki se približa na tri-štiri metre, ko je včasih treba skoraj na novo zgraditi delček ceste, da lahko prepelješ čez kakšno oviro in še za marsikaj podobnega, je nujna res preizkušena druščina pravih prijateljev in avanturistov. Naša ekipa, Mare in Ksenija Lakovič ter Katja Bidovec pa so bili prav to! Kapo dol …

Projekt »Izginjajoče kulture«, ki ga s Katjo trenutno razstavljava na Ljubljanskem gradu je dobil nadaljevanje in poslikala sva še tri nova ljudstva. Bušmane, za katere bi težko sicer rekli, da so izginjajoča kultura, saj je njihova kultura zares izginila že pred desetletji in ostala je le še turistična promocija starodavnih znanj, ki nikomur več zares ne koristijo. Potem še Himbe, ki v oddaljenih koncih Namibije v Marienflussu in Hartmanovi dolini živijo še precej pristno in pa zelo, zelo malo znane Hakaone (Zembe), ki jih večina živi v bližnji Angoli, nekaj pa tudi v Namibiji. Skratka projekt gre naprej …
No, vseh vtisov in fotografij je vseeno preveč za tale kratek blog, zato raje le nekaj fotk s poti za občutek, kaj več pa na prvem predavanju o tej avanturi. Kdaj in kje bo to, pa boste seveda pravočasno obveščeni na novicam in na moje Facebook profilu.

P.S.

Vabljeni 20.6. ob 19h na predavanje in ogled razstave Izginjajoče kulture, kjer bova s Katjo povedala malo več o ozadju in nastajanju tega projekta. Več o predavanju in vstopnicah pa na povezavi.

No Comments

Post a Comment