Učenje …

Indija je za mano in za mano so tudi prvi hektični dnevi urejanja vseh zoprnih zadev, ki so me pridno čakale in se veselo množile med mojo dvomesečno odsotnostjo. Saj ne, da bi se zares umirilo, ker danes začnem s predavanji na faksu in šolah, ki mi bodo naslednje tri mesece krojila urnik in vse okoli njega. Prav urniki in roki so tisto, kar me živcira najbolj.

Ko sem kot otrok začel hoditi v šolo, mi niti v najbolj norih blodnjah ni padlo na glavo, da bom tudi jaz kdaj delal v šoli. V ŠOLI!!!!!! Halo??? Je lahko sploh kaj bolj zoprnega od tega? No, najbrž se imam svoji (preveliki!) kilaži zahvaliti prav od vsega, v življenju pojedenega zarečenega kruha, in danes delam prav to. Predavam … In včasih celo z užitkom! Predvsem pri tistih študentih, ki imajo voljo in veselje do dela. Za tale moj prvi šolsko-univerzitetni dan, sem se odločil, da bom za tiste, ki radi berejo malo več, še enkrat objavil tekst, ki sem napisal že pred leti in se mi še vedno zdi zanimiv. Za tiste, ki pa se jim ne da brati, pa tri povezave na predstavitve nekaj mojih študentov, na katere sem najbolj ponosen. Se res splača pogledati!

Šola!

Nekaj dni nazaj sem med prispelo pošto naletel na lično kuverto moje nekdanje osnovne šole Majde Vrhovnik. Sporočili so mi, da imajo okroglo obletnico in da bodo ob tej priložnosti izdali obširnejši zbornik v katerem bodo med drugim objavili tudi krajše avtobiografske prispevke nekaterih bivših učencev. In to tistih najuspešnejših, ki so se kasneje v resničnem življenju izkazali na področjih znanosti, kulture in gospodarstva. Med tisoči in tisoči dijakov, ki so v dolgih letih končali to šolo nas je bilo izbranih le šest, med njimi predsednik države, znan igralec, znanstvenik, uspešen poslovnež, še kdo in na koncu še jaz. Vsekakor čast, ki je ne bi nikoli pričakoval in je zagotovo tudi nisem zaslužil. In na pisemskem papirju pred mojimi očmi so se v čudnem vrtincu zvrstile podobe iz podzavesti, na katere so ogromni bagri spomina v vseh teh letih zrinili že na tone povsem drugačnih občutkov.

Ko so me starši vpisali v šolo dobro leto prezgodaj, sem veliko prejokal. Ne obsojam jih, saj niso imeli druge izbire – neskončno sem jim namreč žrl živce. Brez leto dni starejšega brata, ki je blestel v prvem razredu iste šole, sem se doma na smrt dolgočasil, saj sem v vrtcu zdržal le nekaj prvih ur prvega dneva in tja me niso odvlekli nikoli več. Natanko se spominjam trenutka, ko sem po prvem šolskem dnevu stal na dvorišču kakor objokan avstrijski jodlar, saj so me za ta svečani dan oblekli v miniaturne usnjene irharice. Trdno sem bil odločen, da nikoli več na tem svetu ne bom prestopil šolskega praga. Obljubo sem pod hudim družinskim pritiskom nekako prelomil, a pozabil je nisem nikoli. In ko sem po koncu osemletke odhajal izpred, zame zaklenjenih vrat, zaključnega plesa kamor nisem smel z najslabšo oceno iz vedenja na celi šoli, zaradi katere me niso hoteli sprejeti na takrat elitno gimnazijo, sem si rekel prav isto. In ko sem končal neko drugo gimnazijo, kjer nas je štiri leta vsako jutro pred poukom na stopnicah čakal ravnatelj in pošiljal naličene sošolke v kopalnico, da si sperejo make-up, nas pa zaradi predolgih las k frizerju, se je zgodba ponovila. Nikoli več tudi čez ta prag … Ko sem dobra štiri leta kasneje v predal porinil potrdilo o opravljeni diplomi (po tisto pravo na lepem papirju in za v okvir še nisem šel) tam še vedno leži nikoli uporabljeno, porumenelo in zaprašeno. Tudi deveta stopnja izobrazbe, s katero se kitim danes, leži v istem predalu.

In ko danes takole hodim po ljubljanskih ulicah v množici vedno opazim drobčkane dijake z veliko pretežkimi torbami, ki v deževnem jutru vsi poklapani capljajo proti šoli. Pogled, ki me nikoli ne pusti ravnodušnega. Še kako lahko se vživim v njihovo kožo, ko ti kontrolka kakor Demoklejev meč visi nad glavo in ko doma pred starši že nekaj dni odlašaš s podpisom ukora, počitnice pa se kot obljuba ekstatičnega paradiža skrivajo nekje v prihodnosti, za katero si prepričan, da nikoli ne bo prišla. Prastari strah me stisne za grlo in velikokrat se mi zgodi, da me tlači nočna mora, ko mi cel učiteljski zbor čepi na vratu, me duši ter me škodoželjno prepričuje, da mi do diplome, ki je v resnici že zdavnaj za mano, manjka še ogromno izpitov …

Vse lepo in prav, a pri vsem tem me nekaj vseeno zelo zanima. Le zakaj danes s tako vnemo in najpristnejšo iskrenostjo prepričujem vse mlade okoli sebe, da je šola za njih edina in zares edina stvar, ki je vredna vsakršnega truda in odpovedovanja? In popolnoma prepričan sem, da imam prav, saj bi danes, če bi se še enkrat rodil, pregulil prav vse šolske klopi, od prve do zadnje!

2 Comments
  • Anita

    04.03. 2015at13:06

    Odlično, odličen, odlični. Sedim tukaj že kar nekaj časa, da sem dala vse skozi :), ma se je izplačalo vsako minuto. Branja, gledanja in poslušanja. Poučno. In hecno, kako se kje najdeš in kako te nekaj zainspirira… Hvala. Čau!

  • Julija

    04.03. 2015at16:13

    Zakon videi, zakon tekst … kot vedno 🙂

error: Content is protected!