Ugriz brezzobega tigra
Ko sem bil leta 2006 prvič na Šrilanki, se je ravno dobro začel oboroženi del spopadov med Tamilci in Sinhalci. Ko sem bil leta 2009 ponovno tukaj, se je silovita državljanska vojna ravno končevala, tako da tudi takrat ni bilo prav nobene možnosti, da bi obiskal nemirni, in takrat seveda strogo zaprti, sever. Večini turistov, ki so v vseh teh letih obiskovali Šrilanko in poležavali na njenih plažah, se ni niti sanjalo, kaj se dogaja le nekaj kilometrov stran in so v veseli nevednosti preživljali svoje počitnice. A januarja 2015 se je vse spremenilo in tujci lahko brez dovoljenj potujemo tudi tja »gor«. In če sem letos ponovno v teh koncih, zakaj ne bi izkoristil priložnosti in odšel v kraje, ki jih prej nisem uspel videti? In sem šel …
Mnenja in komentarji o tem, kako je zdaj tam, so si bili pred odhodom zelo nasprotujoči: od zelo črnih, do čisto belih. Govorice o tem, kako so tam še vedno begunska taborišča, polna razseljenih oseb, pa vse do tega, da se sploh ne opazi, da je bila tam kdaj državljanska vojna, ki je po nekaterih ocenah terjala 100.000 žrtev. No, po koncu moje kratke poti na sever, bi zagotovo lahko potrdil dejstvo, da se bivše vojne vsaj na prvi pogled zares ne vidi. Glavno mesto Jaffna je nekako zaspano, od turistov pozabljeno mesto s slabimi, a vseeno dragimi prenočišči, ki prav v ničemer ne spominja na kraje, kjer se je »vstaja« Tamilskih tigrov sploh začela. Le v ribiških naseljih v predmestju je opaziti podrte in še neobnovljene hiše, saj so bili prav tu spopadi najhujši. Ravno ribiči so bili namreč tisti, ki so Tigre najbolj podpirali in tudi polnili njihove bojne vrste. Prav zato sem se v svojem fotografskem raziskovanju tega konca osredotočil predvsem na njih. Kakorkoli že, še vedno se lahko vidi, da je konflikt nekje v zakulisju bolj ali manj prisoten, saj nihče, ampak prav nihče, od domačinov ni pripravljen govoriti o tem, kaj je bilo, kdo je bil pravi sovražnik, kdo prijatelj in kaj se je zares dogajalo. Povsod prisotna vojaščina nadzoruje tudi civilno življenje in strah pred posledicami predolgega jezika je očitno še vedno premočan. Tudi ko smo se družili z nekim zelo izobraženim Tamilcem, ki že desetletja živi v tujini in dela za najpomembnejše svetovne vladne in nevladne organizacije v New Yorku, nisem izvedel veliko novega, vsaj o tej kočljivi temi ne. Zelo pa me je nasmejala njegova zgodba, kako je bilo takrat, ko je leta 2004 Šrilanko prizadel tsunami (ki je, mimogrede, odnesel za skoraj dve tretjini manj življenj kot državljanska vojna!) Pisarne predsednika in ministrskega predsednika Šrilanke naj bi namreč poklicali z observatorija za tsunamije na Havajih in jih opozorili, da bo najkasneje v dveh urah tsunami prihrumel na Šrilanko. Ker je bil to čas božiča, seveda nikogar od odgovornih ni bilo v pisarnah, zato so uradnilki, ki so narobe razumeli nujnost sporočila, na letališče poslali limuzino, ki naj pričakala gospoda T. Sunamija, ki prihaja na nujni obisk nekje iz Azije. Zaman so ga čakali, kaj pa se je zgodilo dve uri kasneje, pa je danes itak že zgodovina … Zdaj pa z vlakom nazaj proti jugu!