Ujetniki brezčasja

Po še eni noči silovitega otroškega kašljanja, ki se je slišalo iz sosednje sobe sem stopil v hlad kristalno rdeče jutranje zarje. Kikirikanje petelinov in zadnje zvezde na nebu so me pospremili do improviziranega stranišča le nekaj metrov stran od hiše. Med tem, ko sem si iz cevi na tleh točil mrzlo vodo v odrezan plastičen kanister, ki služi za wc papir, umivalnik in tuš obenem, mi je čevlje zasul droban pesek, ki ga je veter ponoči nanesel pred vrata. Spet se začenja nov dan v begunskem taborišču Baždur v Zahodni Sahari …
A takih dni ni ostalo več prav veliko, saj je večji del tega obiska pravzaprav že za nama in po dveh tednih fotografiranja ter intervjujev bova čez nekaj dni spet doma. Zlagal bi se, če ne bi priznal, da se tokrat že zelo veselim tople vode, kakšnega stola mize ali vrat, ki jih tukaj sploh nimajo, pa da me ne bi ves čas nadlegovali milijoni nadležnih muh, pa mogoče radosti velike sklede solate ali sadja, saj je sveža hrana v saharski puščavi res pravi luksus, pa … No, ne bi več našteval, saj je spisek kar predolg. Begunska taborišča pač nikjer po svetu ne slovijo po svoji založenosti z dobrinami, ki jih imamo mi, scrkljani zahodnjaki, za tako samoumevne. In dva tedna življenja v popolnoma istih razmerah skupaj z begunci v prostorih, ki jih »pregrajujejo« le kosi blaga namesto vrat ni enostavno. A verjamem, da bodo nova spoznanja in upam, da tudi fotografije, odtehtali vse drobne neprijetnosti na tej poti.
V taborišča Sahravijev (kakor sami sebi rečejo tukajšnji prebivalci!) smo tokrat odšli z malo večjo ekipo, saj se to, za projekt kot je dokumentarni film in obsežna knjiga intervjujev s portreti, spodobi. Novinar s prodirljivimi vprašanji – Erik Valenčič, super snemalni team – Miha Mohorič in Tina Glavič Novak ter midva s Katjo Bidovec kot fotografa. V veliko pomoč sta nam tudi Simon Dreven, ki je o Sahravijih napisal študijo, zdaj pa pripravlja še doktorat na to temo, in pa Boris Vasev z MMC-ja, ki sicer ni del naše ekipe, pa vendar nam njegovo odlično znanje španščine velikokrat pride zelo prav.
Begunska agonija Sahravijev traja od leta 1975, torej že več kot štirideset let, odkar so Španci, kot zadnjo afriško kolonijo, zapustili ozemlje Zahodne Sahare. Takoj potem sta ta teritorij zasedla Maroko in Mavretanija. V oboroženem spopadu, ki uradno še vedno traja, so si Sahraviji, pod vodstvom Fronte Polisario, nazaj sicer priborili manjši del svojih ozemelj, a večina še vedno ostaja pod okupacijo Maroka, ki je na meji z osvobojenim ozemljem zgradil najdaljši zid na svetu. Dolg je celih 2700km, zavarovali pa so ga tudi s približno 7 milijoni protipehotnih in protitankovskh min. Maroko naj bi za vzdrževanje tega zidu in okupacijo na dan porabil približno 5 milijonov dolarjev. Številka se sicer sliši smešno visoka, a če vemo, da so v Zahodni Sahari ogromna nahajališča fosfatov in še nekaterih drugih surovin, v priobalnem morju pa izjemno bogat ribolov, nam vsa stvar postane precej bolj razumljiva. Vse to seveda izkorišča Maroko … In spet smo tam, kjer se začnejo prav vse vojne in konflikti na tem svetu – pri denarju namreč!
Alžirci so številnim beguncem že v sedemdesetih odstopili kar lep košček svoje države, kjer so si lahko postavili 6 begunskih taborišč. No, temu koncu Alžirije sicer ljubkovalno pravijo Hudičev vrt, saj je to ena najnegostoljubnejših puščav v Sahari, a Sahravijem je vseeno uspelo organizirati kar spodobno državico v državi, kjer je življenje skrajno težko, a vseeno do neke mere znosno. Tu danes po grobih ocenah živi nekje okrog 200.000 ljudi. Zanimiva pa je tudi vloga žensk, ki je precej drugačna, kot smo jo vajeni v islamskem svetu.

Kako je tu, kako so se organizirali in kaj se pravzaprav sploh dogaja v tej, od boga in ljudi (predvsem tistih, ki vladajo zahodnim »demokracijam«) pozabljeni deželi, pa kaj več na naslednjem predavanju, kjer bom skušal strniti še sveže vtise iz teh krajev. Pokazal pa seveda bom kar nekaj najnovejših fotografij. Kdaj in kje se vidimo, pa si lahko preberete na povezavi. Vstopnine ni, potrebna pa je prijava.
Se vidimo!

No Comments

Post a Comment