Po pričakovanju, delujočega interneta seveda že dolgo časa ni bilo in zdaj, ko sem ga končno našel v mestecu Jinka, obujam spomine in vam razkrivam dnevnik, ki sem ga pisal med potjo. Vmes pa se je zgodilo še marsikaj.

Torej … Iz Arba Mincha smo se odpeljali po bližnjici proti Konsu čez neke hribe in se ustavili pri etnični skupini Daraše v vasi Gidole. Hoteli smo poskusno postaviti naš studio, a sem se premislil, saj Darešeji ne spadajo v skupino ljudstev reke Omo, ki so cilj te odprave, pa še zaradi bližine »civilizacije« so že večinoma izgubili svoje prvinske značilnosti. Kljub temu pa mi je na tržnici uspelo posneti nekaj solidnih fotografij, predvsem zaradi lepe svetlobe.

Še zadnji nakupi hrane v vasi Konso in naprej proti Arborom, ki sem jih poznal še iz mojih prejšnjih poti po jugu Etiopije. Zame so Arbori itak eno najlepših ljudstev v tem delu Etiopije in pozno popoldne smo se vsi zaprašeni ustavili v njihovi najbližji vasi. Prvo taborjenje v takih razmerah je vedno malo hektično, saj je potrebno kar veliko energije, da vse stvari organiziraš tako, da tečejo brez težav. Tokrat, vsaj pri kuhanju nisem sam, saj si z Davorjem, ki obvlada kuharske veščine, za plinskim gorilnikom veliko pomagava. Skupaj s šoferjema nas je kar precej in dela ni malo, kljub temu, da jedilnik ni ravno v skladu s kakšnimi prestižnimi Michelinovimi zvezdicami … Riž, zraven pa še kaj iz zaloge konzervirane hrane. Ampak lakota je itak najboljši kuhar s katerim nimam prav nobenega namena tekmovati za naslov »Gostilna išče šefa«.

Treba je bilo načrtovati pot za naprej, Arborom pa sem na računalniku tudi pokazal nekaj fotografij s prejšnjih obiskov, kar jih je spravilo v zares dobro voljo. Damijana, ki veliko teče in je kar natreniran so izvali na tekmo v teku, kjer jih je (kljub temu, da je med tekom izgubil čevelj!) brezkompromisno porazil. In to dvakrat!!! Vedno bolj pa tudi dobivam občutek, da smo za našega Efrema le eni od številnih turistov, ki jih lahko ob vsaki možni priliki pelje žejne čez vodo in to brez vsakršnih ugovarjanj. Turist je pač molzna krava, ki jo je treba izkoristiti do konca, ne glede na to, če jutri crkne, saj bo pojutrišnjem prišel že nov … No, temu le ni povsem tako, saj smo vsi udeleženci te poti videli že kar nekaj sveta in nismo le nebogljene ovce v rokah (eurov) lačnega volka … Ne, tole nikakor ne bo lahko! Zjutraj pa nas čaka prva resnejša postavitev prenosnega foto-studia in uvodno fotografiranje. Komaj čakam …