Moja fotoskupina se je iz Mumbaja vrnila v zasneženo Slovenijo, jaz pa sem še s tremi frendi odšel proti Varanasiju, mestu, ki mi v Indiji pomeni največ. Zlagal bi se, če bi rekel, da mi je skoraj trideset ur vožnje na vlaku minilo hitro … Vleklo se je kot jara kača, in ko misliš, da si že skoraj tam ter s prtljago že stojiš pred vrati vagona, ti povedo, da ima vlak še dodatne štiri ure zamude. Ampak tudi to je ena od indijskih izkušenj, ki jih je treba vzeti v zakup.

Kakor po čudežu je bila »moja« soba št. 101 v hotelu Alka prosta in zdaj sem spet tu; visoko nad sveto reko Ganges, ki teče prav pod balkonom, ki je cel zaprt z mrežo, da ti nagajive opice ne kradejo sveže opranega perila, ki ga sušiš na soncu. Tu sem bil že velikokrat, osebje me pozna in zares imam občutek, da sem po dolgem času prišel domov. Prav zdajle sedim na balkonu, pijem masala čaj in razmišljam o teh šestindvajsetih letih, kar hodim v to deželo. Od takrat, ko sva z Bojanom Brecljem v majhnem čolničku nekaj tednov plula po Gangesu, sem se zelo spremenil, a nikoli, ampak zares nikoli, ne bi verjel nekomu, ki bi mi v tistem času napovedal, kakšen bom danes, ko spet namakam noge v to isto reko. Postal sem namreč popolnoma drug človek … Od takrat sem zares veliko prepotoval, videl sem skoraj večino tega našega planeta in največja razlika je v tem, da popolnoma drugače dojemam religije in verovanja tega sveta. Ko sem pred skoraj tridesetimi leti tri dni potoval v prenapolnjenem vagonu tretjega razreda indijskega vlaka in skupaj s svojo torbo spal na ozki polički za prtljago nad sedeži, sem prebiral knjigo »Avtobiografija jogija«, znamenitega avtorja Paramahanse Joganande. Odpirali so se mi popolnoma drugačni svetovi neke, zame nove, duhovnosti. Danes, ko sem po toliko letih na vlaku proti Varanasiju bral prav to isto knjigo, ki jo je čisto slučajno s seboj prinesel Rok, se mi vse skupaj zdi popolnoma absurdno. Pravzaprav niti to ne več, pač pa samo še smešno. Le kje se je izgubila tista moja naivna odprtost, ki se je takrat sploh nisem zavedal? Bog? Mogoče celo bogovi? Reinkarnacija? Karma? Hm … Bil sem pri mašah v najodročnejših cerkvah v etiopskih hribih, sedel na preprogah pri večerni molitvi v neštetih mošejah, ki jih vidi le malokdo, hodil sem po budističnih templjih in udarjal po zvoncih med jutranjimi pujami v hindujskih svetiščih ob Gangesu … A bolj kot gledam zamaknjenost in globoko prepričanje vernikov v njihovo (in samo njihovo!) »resnico«, bolj mi gre vse skupaj na živce. V imenu teh ver so bili storjeni največji zločini v zgodovini človeštva; zaradi vere se širijo nestrpnost, ksenofobija ter sovraštvo in vse skupaj se iz leta v leto samo še slabša. Ne gre mi v glavo, kako je lahko nekdo tako sveto prepričan v vse tiste preživete pravljice, ki mu jih kot otroku »naplozajo« pri šolskem verouku, mogoče v kakšni medresi ali pa med branjem nekih resnic v knjigah, ki jih je čas že zdavnaj povozil. Bedasto bi bilo trditi, da boga ni, saj se tega (zaenkrat) še ne da dokazati, prav tako idiotsko pa je seveda tudi reči, da bog je. No, in če že je, kakšen pa naj bi sploh bil? Pribit na križu, mogoče sedeč v lotosovem položaju med meditacijo, ali pa obkrožen s sedemnajstimi devicami v čudovitem rajskem vrtu? Za vsako od teh in še kakšnih božjih oblik vam z mojih potovanj takoj pripeljem več sto milijonov prič, ki bodo za ta svoj prav pripravljene dati tudi življenje. In to je tisto, čemur jaz rečem navadno sranje! Boste rekli, da poenostavljam? Ja, najbrž malo že, ne vem pa kaj boste potem rekli na včasih zelo resno sholastično razpravo, koliko angelov lahko pleše na konici igle? Ali pa na to, da so vse tiste device, ki v raju čakajo na samomorilske mučenike, še vedno nedolžne? Če bodo tja razstrelili mene, ne morem obljubiti, da bo temu ostalo tako …