Po nekaj letih sem spet na jadranju s prijatelji.
Že od mojih prvih korakov naprej, sem bil zastrupljen z morjem. Potapljati s plavutmi in masko sem se naučil še preden sem znal »zares« plavati in od prvega razreda osnovne šole, pa do danes, sem prav vse poletne počitnice preživel na Kornatih ali pa kje blizu njih. Več pod vodo, kot pa nad njo. Zato ni bilo nič čudnega, če sem si takrat, v tistih res ranih letih, za svoj poklic izbral delo mornarja. Že v osnovni šoli, še bolj pa seveda potem v gimnaziji in na faksu, sem začel med počitnicami (pa tudi med šolo …) pridno delati z enim samim namenom; da si zgradim svojo jadrnico. Nič mi ni bilo pretežko; vstati ob 4ih zjutraj, da sva z bratom na kolesih raznašala časopise in bila ob 8ih že v šoli, delati v tovarni Ilirija, kjer so me delavci zmeraj z največjim užitkom jemali s seboj, ko so na smetišče vozili nekakšne organske odpadke, saj sem tam skoraj vedno bruhal, oni, navajeni vsega hudega, pa so se mi smejali, ali pa dneve in dneve kopati in s samokolnico voziti zemljo kot pomočnik pri arheoloških izkopavanjih po Ljubljani. Pozimi pa smo šteli promet v izmenah po 24ur in to v takem mrazu (saj smo bili preveč varčni, da bi motor tekel z vključenim gretjem), da nam je v avtu zmrzovala voda za pitje. Pa še marsikaj bi se našlo. Vse samo za to, da si bom nekoč v prihodnosti sam zgradil svojo jadrnico … In sem si jo!

Pod okriljem prijateljev, jadralskih legend, bratov Istenič, sem že prej obvladal pomorske veščine, saj smo se vsako poletje vsaj mesec ali dva preganjali po Jadranu in Grčiji. No, moja barka, ki sva jo s takratno ženo Meto gradila pet let, je bila za tiste čase ogromna, saj je bila dolga celih osem metrov (!!!) in bila sva najmlajša lastnika (stara sva bila nekaj čez 20 let) takega plovila pri nas. Moje življenje se je lahko začelo … In se je!

Ko sva v marini Punat na Krku takratnemu direktorju predlagala, da bi tam imela čartersko podjetje je z naivnim izrazom na obrazu vprašal: » A šta je to čarter?«. Ko sva mu razložila, da pač svojo jadrnico posodiš nekomu drugemu za kak teden, pa nama je, kot pravi Dalmatinec, takoj dal prijateljski nasvet: »Neče to bit posao! A tko če dat svoj brod nekome drugome, da se vozi? Niko! Bolje, da posudiš vlastitu ženu, nego brod!« … In se je zmotil!

Posel je stekel in v nekaj letih sva imela 10 najetih jadrnic, ki sva jih oddajala. Konkurence ni bilo nobene in takratni, s plovili prazen, Jadran je počasi začel postajati meka navtičnega turizma. A po petih letih tega dela stvari niso bile več tako rožnate … Moje sanje so začele počasi razpadati tako, kot rečejo Hrvati, »ko govno na kišici«. Vsi so jadrali in se zabavali, mi pa smo z gumijastimi rokavicami šarili po zamašenih wc-jih, popravljali motorje in neskončno dolgo čistili te naše jadrnice. Za konec pa smo še na pomolu pomahali gostom, ki so odšli jadrat, mi pa smo šli urejat administracijo. Skratka prav nič od morja in mornarskega poklica. A v tem času se je zgodilo še nekaj drugega; ta »moj« čudoviti Jadran se je z astronomsko brzino začel polniti, večinoma s čarterskimi jadrnicami in lepote samotnih zalivov, kjer smo sidrali, lovili ribe in dolge dneve čakali na nič drugega, kot na pravi veter, da smo se premaknili z enega otoka na drugega, so počasi začele izginjati. Jadran je postajal premajhen za vse nas, ki smo si ga želeli imeti samo zase. A danes je najbolj smešno pravzaprav to, da smo bili takrat šele v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja; natanko pred tridesetimi leti! Počasi, počasi sem začel resno razmišljati o tem, da bi vse skupaj, kljub odličnemu poslu, pustil … In sem!

Življenje se je zavrtelo drugače, navtika je po tihem odšla iz mojega poklicnega življenja in strast do morja je zamenjala strast do fotografije. A vseeno sem danes s prijatelji (kot skipper!) spet na jadrnici v zalivu na Žirijah, kjer ob zori pišem tale blog, vsi po barki pa še spijo. In če se ozrem okoli sebe, vidim le čoln pri čolnu, jadrnico pri jadrnici, vse lepo postrojeno na nesramno dragih koncesijskih bojah in privezih. Generatorji brnijo, klime so prižgane, wc-ji se praznijo, večina posadk preganja mačka, saj je zapijanje itak postalo glavna navtična aktivnost, jaz pa se spominjam tistih starih časov, ko smo bili v tem istem zalivu pred mnogimi leti zasidrani edini. In če se je takrat na obzorju prikazala kakšna jadrnica, smo se takoj naglas začeli spraševati:»Le kdo bi to lahko bil?Vitko? Muško? Gorči? Mogoče Ravniki ali pa Boris?« In vedno je bil nekdo od njih, saj drugih sploh ni bilo. A ne razmišljam samo tega … Predvsem me skrbi, ali bo za to, da danes nekje pristanemo in varno prenočimo, dovolj zgodaj, da v pristanišče ali zaliv priplujemo že ob 11ih dopoldne in s prižganim motorjem krožimo ter čakamo, da mogoče le nekdo izpluje in takoj vskočimo na njegovo mesto. Ali pa si danes dovolimo tvegati in gremo tja šele ob 12ih in prostega veza sploh ne dobimo ter se zasidramo nekje tam, kjer se sidrati sploh ne bi smelo, ker bi bilo to popolnoma skregano z osnovami navtičnega znanja? Ja, to so zdaj dileme sodobnega jadralca po teh vodah … No, a kljub vsemu, nam je tudi v tem kratkem jadralskem tednu uspelo najti prostorčke, ki spominjajo na tiste davne (in samotne) čase. Kje? Ja to pa zagotovo ne bom napisal, saj si res ne želim, da bo drugo leto tudi tam mreža privezov, velike table v treh jezikih z napisi kaj se sme in kaj, in da bo že nekaj sekund potem, ko bomo pristali, prišel neprijazen možakar z inkasantskim blokcem v rokah in mi mastno zaračunal priveznino. 🙂