Težko bi rekli, da korona virus ni v temelje pretresel cel svet in da se stvari po tej epidemije niso (in se ne bodo) spremenile … Da bomo lahko videli in razumeli do kakšne mere je vse drugače, pa moramo seveda še malo počakati. A nekaj je popolnoma jasno – svet ne bo nikoli več tak, kot je bil včasih.
Naša redna druženja v predavalnicah so se preselila v virtualni svet novih računalniških programov za simulacijo pravih srečanj. No, nikakor ne morem reči, da so mi, kot vseeno malo starokopitnemu predavatelju, stvari ob teh dogodkih ušle iz rok. Daleč od tega! Nove tehnologije so tu zato, da se jih naučimo uporabljati, saj se prihodnosti še nikoli ni dalo zaustaviti. Niti je nočemo zaustaviti! Zato smo naša predavanja pač prestavili v oblake virtualnosti – na daljavo seveda! In rezultat? Če bi prešteli vse, ki so poslušali predavanja preko spleta bi začudeno ugotovili, da jih je bilo več, kot bi jih običajno v živo prišlo v predavalnice. Hm, hm, to pa je že podatek, nad katerim se je treba zamisliti! Težko bi sodil zakaj je temu tako, a zagotovo so temu rezultatu botrovali enostavnost in udobnost sledenja predavanju iz domačega naslanjača, nepotrebne sitnosti prevoza, parkiranja in še česa in to predvsem za tiste, ki pač ne prebivajo v prestolnici. Vse lepo in prav, če bi bila moja običajna publika tam nekje okrog najstniških let. Pa ni! Ravno obratno; večina rednih poslušalcev se že bliža mojim letom, ki pa niso kar od muh. Torej so se digitalno-virtualne spremembe krepko zasidrale tudi med generacijo, za katero bi pričakoval bistveno več konservativnosti in odklanjanja sodobnih trendov digitalizacije. Skratka, vse skupaj je zanimivo tudi s tega stališča … Ko sem se pogovarjal s študenti s katerimi smo morali letošnji letnik na univerzi zaključiti preko spleta, se mi vse skupaj še ni zdelo tako čudno in njihovi argumenti zakaj je velikokrat celo bolje tako, kot je bilo, so imeli neko težo. Nove generacije so že tako navajene digitalnega komuniciranja preko telefona ali računalnika, da jim je to več kot običajno, a ko se temu pridruži tudi generacija njihovih staršev je to kar pomemben podatek in predmet razmisleka.

Malo drugačen neoliberalizem
In kaj si o tem mislim jaz? Prepričan sem, da so te računalniške novotarije (ki smo jih bili primorani sprejeti in smo jih pač sprejeli!) nekaj, kar bi nas moralo precej skrbeti. Pristni človeški odnosi so vedno bolj potisnjeni v ozadje in na dan prihajajo nove oblike komuniciranja in »druženja«, ki nas še bolj odtujujejo drug od drugega. Naše odnose reducirajo na brezčustveno igro, ki je nevarna predvsem zato, ker je v tem virtualnem in brezemocijskem svetu lahko podlaga za odločitve, ki jih mogoče ne bi bili niti sposobni, niti jih ne bi hoteli sprejeti, ko nekomu gledamo iz oči v oči. Lahko bi temu rekel kar neoliberalistično čustvovanje na osnovi oportunizma, kjer ni več prostora za empatijo, pravo ljubezen, toplino bližine naših najdražjih in gre predvsem za poveličevanje lastnega ega, saj je spoznavanje drugačnosti zreducirano na sprejemanje (ponavadi potvorjenih!) realnosti iz sveta v nekem zlaganem računalniškem oblaku. Ja, v tistem oblaku, kamor se danes stekajo vsi podatki o vas (in nas!) in kamor vam nikoli ne bo dovoljen niti najmanjši pogled, kaj se tam zares dogaja in ob tem spoznati kdo zares vleče niti naših usod.

Kanjon med generacijami
Ko sem ponovno prebral kar sem napisal zgoraj, sem se nehote spomnil svojih mladih let, ko sem podobne kritike (samo z malo drugačno vsebino!) poslušal od generacije pred menoj, meni pa se je svet gladko odvijal natanko tako, kot se njim ni zdelo prav in pametno. In tako je ta globok medgeneracijski prepad (za širino kanjona!) mogoče celo najmočnejše gonilo nove energije, ki svet pripelje tja kamor ga pač pripelje. In naš svet se bo vseeno vrtel naprej kakor se vrti že tisočletja in tisočletja človekovega obstoja, vsaka naslednja generacija pa bo ponovno radikalno različnejša od prejšnje. Bo boljša ali slabša? Tega pa seveda ne more oceniti prav nihče!

P.S. Kaj pa bo ostalo na planetu, tudi ko bo človek, kljub svojim digitalnim novotarijam, neizogibno izumrl? Ja narava seveda! Zato nekaj lepih fotk, da se spomnite zakaj jo je vredno čuvati bolj, kot karkoli drugega …