Zvezda tajskih bordelov

Vožnja proti reki Omo je eno samo veliko spuščanje s hribovja, saj je prijetno hladna Adis Abeba na nadmorski višini 2500m, reka Omo pa na zadušljivih in vlažnih 400 metrih. Pokrajina ob cesti se spreminja in iz ure v uro mi postaja bolj vroče. A verjetno ne samo zaradi tega, pač pa tudi zato, ker se projekt, ki sem si ga želel realizirati že tako dolgo, neusmiljeno približuje. Kmalu bo šlo zares!

Nedaleč od Arba Mincha smo se ustavili ob cesti, da si malo pretegnemo noge in odlijemo vso tisto, v džipu, popito vodo. Ravno tam je na prašnem kamnu ob cesti sedel nežen mladenič, star kakšnih osemnajst let, ki se mu je že na daleč videlo, da se je narava z njim malo poigrala. Po zunanjem videzu je bil še kar fantovski, po obnašanju pa popolno dekle. Naš Efrem ni samo komunikativen, pač pa tudi zelo direkten in ga je kar naravnost vprašal po njegovi spolni usmerjenosti. In fant mu je brez zadržkov, kar tam v prahu ob cesti, povedal svojo zgodbo. Rodil se je kot dvospolnik in to naj bi bilo po lokalnem verovanju hudo prekletstvo ter poosebljanje zla. Oče mu je umrl, mama ga je nagnala od doma in od takrat dalje se klati po okolici Arba Mincha v strahu, da ga bodo ubili. Velikokrat so mu namreč že stregli po življenju, saj vraževerni domorodci komaj čakajo, da se » zlobnega demona« za vedno znebijo. Včasih mu uspe najti kakšno slabo plačano delo, a ko se o njem v okolici preveč razve, mora takoj proč. In tako je, obsojen na večni beg, sedel na tistem kamnu ob cesti in s prstom v prah risal nekakšne vzorce, jaz pa sem mislil na eno od mojih reportaž, ko sem na tajskem otoku Phuket fotografiral bordele in njihove t.i. »ladyboye«.  Tam bi bil ta mladenič zagotovo dobro plačana zvezda in se mu ne bi bilo treba skrivati pred ljudmi, kot kakšna ranjena zver. Iz nekakšne čudne slabe vesti za to univerzalno in povsod prisotno človeško zlobo mu v roko stisnemo za nekaj evrov etiopskih birov, saj se kaj drugega najbrž res ne da storiti in gremo naprej. Nasmehne se in nam pomaha, potem pa še kar naprej sedi na kamnu v prahu in se posveti svojim risbam. Tako pač je …

Efrem dobro pozna ljudstva v dolini reke Omo in zatrjuje mi, da bomo obiskali tudi odročnejše vasi, kjer domorodci zelo redko pridejo v stik z zahodnjaki. Upam, da bo res tako …

In tako smo zdaj v Arba Minchu, se pravi v zadnji postojanki civilizacije, kar je seveda zalo raztegljiv pojem, in kaj to sploh je, si zelo očitno vsak razlaga po svoje … Jutri pa naprej na brezpotja južne Etiopije. Pred nami so dnevi taborjenja, goltanja prahu po neskončnih makadamskih cestah, dolgi in prepoteni dnevi brez umivanja ter vsakodnevno kuhanje riža s kakšno instant juhico, ki v takih razmerah tekne bolj, kot pa katerakoli hrana v najboljši restavraciji na svetu. Samo, da bodo fotke take, kot sem si jih predstavljal v tisti daljni in samoposebiumevni  Evropi …